Ker se je v tem času obrnilo name kar nekaj staršev in mladostnikov, ki jih ob vrnitvi v šolo mučijo strahovi in tesnoba, objavljam na tem mestu prispevek iz Nedelove svetovalnice, ki je bil objavljem v Nedelu 1. 9. 2024 z željo, da bi prinesel še komu žarek upanja in svetlobe.

Če te ob začetku novega šolskega leta pestijo strahovi upam, da ti bo Izabelina zgodba v navdih in pomoč…

Spoštovani,

nisem prepričana, če ste pravi naslov, a se vendarle obračam na vas po pomoč, ker sama ne znam naprej. Moja hčerka bo letos obiskovala drugi letnik gimnazije. Lani je imela precej težav. Prej je bila odličnjakinja, lani pa so ji ocene v gimnaziji precej padle, kar jo je močno prizadelo. Tudi z vrstniki se nikakor ni mogla povezati tako, kot si je želela. Videla sem, da je v stiski, vendar se mi nekako ni zares zaupala. Na vsa moja vprašanja je kratko odgovarjala s splošnimi odgovori, veliko časa je preživela v svoji sobi. Počitnice smo lepo preživeli in veliko potovali. Zdelo se mi je, da se je sprostila. Zadnje čase, ko se bliža šola, pa opažam, da postaja zopet vse bolj tesnobna. Opažam, da zopet slabše spi in da se vse bolj zapira vase. Spet ostaja v sobi… Občasno celo začne temo o šoli, vendar hitro zaključi in se umakne. Pove, da jo skrbi, kako bo v šoli, vendar je to bolj ali manj vse, kar dejansko pove. Omeni, da jo skrbi, kako se bo razumela v razredu, pa tudi ocene jo skrbijo, saj je bila prej odličnjakinja.

Zelo me skrbi in rada bi ji pomagala. Tudi sama sem imela v gimnaziji precej težav in sem se počutila izključeno. Rada bi ji pomagala, pa ne vem kako. Vidim, da je v stiski, in skrbi me, da bi se te težave razvile v kaj hujšega.

Za vaš nasvet se vam iskreno zahvaljujem.

Izabela

—

Draga Izabela, prijazno pozdravljeni.

Zelo pozitivno je, da se tako angažirate in skušate prisluhniti hčerki. Obdobje odraščanja je za celotno družino velik izziv – lahko je točka rasti ali točka izgub. To, da skušate prisluhniti hčerki, je vsekakor najboljši možen način, da to zahtevno obdobje obrnete v rast.

Razumem vašo stisko. Gledati hčerko, kako trpi, je težko. Še posebej, Izabela, ker se ob tem očitno odprejo vaše rane. Če je bilo vaše gimnazijsko obdobje naporno in se niste dobro počutili v svoji koži in v vrstniški skupini, je hčerkina situacija sprožilec, ki ponovno aktivira te vaše vsebine.

Kot tolikokrat v življenju ima tudi ta medalja dve plati. Po eni strani boste lažje razumeli hčerko, po drugi strani pa obstaja tveganje, da boste bolj kot hčerkino zgodbo doživljali reprizo svojih lastnih vsebin. Hčerka je osebnost zase, ima drugačno osebnostno podlago, drugačne izkušnje – in predvsem živi v drugačnem svetu. Zato bo zelo pomembno, Izabela, da bova ostali v prvi vrsti odprti za njeno realnost.

Najstniki so zanimiva bitjeca. Izgledajo kot odrasli in pogosto želijo tudi, da se jih na tak način obravnava. A vendar njihovi možgani nevrofiziološko delujejo drugače. Najpomembnejše bo vzpostaviti odnos, kar zahteva čas in potrpljenje. Pomembno je, da hčerka vidi vašo pripravljenost, da ji prisluhnete in da ste tam zanjo. Potrebuje pa svoj čas in dovolj varno okolje, da se bo lahko odprla. Včasih je to lažje kje v naravi, na sprehodih ali med kakšno prijetno skupno aktivnostjo, ki jo rada počne – npr. šport, kuhanje, pospravljanje omar, skupni izlet ali obisk koncerta, ki ji je všeč. Pomembno je, da sta skupaj v neki aktivnosti, ki ji bo všeč – in da imate zares čas. Bodite pri tem potrpežljivi. Poizkusite biti neobsojajoči in se vzdržite nasvetov. Bolj se zanimajte za njen svet, kot da bi ga skušali takoj “spraviti v red “. Iskanje rešitev je šele naslednji korak. Najprej morava vzpostaviti stik in izvedeti, v čem je težava. Včasih že to, da se počutimo slišani in da vemo, da v situaciji nismo sami, prinese veliko olajšanje.

Morda lahko ob priložnosti delite s hčerko tudi kakšno vašo izkušnjo, ki je podobna njenim. Bodite pri tem kratki. Naj to ne bo vaš monolog, temveč podpora njeni zgodbi. Najstniški možgani delujejo po principu egocentričnosti – to ni nič slabega – tako pač doživljajo sebe kot center sveta. To je značilnost razvojnega obdobja. Vaše izkušnje bodo lahko dragocene, vendar jih dozirajte tako, da bo glavnina prostora še vedno hčerkina. Vprašajte jo po njenem mnenju, najstnikom je všeč, če čutijo, da nam je njihovo mnenje pomembno.

Ko se bosta povezali in boste dobili občutek, kaj jo teži, bosta lažje naslavljali probleme in iskali rešitve. Obdobje, v katerem je hčerka, je zelo zahtevno. Najstniki so izpostavljeni številnim pritiskom – tako glede pričakovanj, ki jih imajo sami do sebe glede ocen, pa tudi glede vključitve v vrstniško skupino in statusa v njej, glede zunanjega videza v telesu, ki se spreminja in je pod pritiskom idealiziranih podob socialnih medijev in okolice – šola, starši, vrstniki. Posebno vključitev v socialno skupino je v čustvenem smislu lahko zelo problematična.

Kljub temu, da je izogibanje situacijam lahko navidezno dobra rešitev, je v resnici slaba popotnica. Problemi se s tem ne rešujejo, temveč rastejo. Tudi vzpostavljanje zdravega odnosa do težkih situacij, ki so del življenja, je sestavni del odraščanja in opreme za življenje. Premagovanje zahtevnih situacij pa gradi zaupanje vase in občutek kompetentnosti. Poizkusite spomniti hčerko na njene pretekle dosežke, na težavne situacije, ki jih je premagala. Pogosto se zdi situacija vnaprej zahtevnejša, kot je dejansko, ko smo tam. Opozorite jo na njene sedanje majhne dosežke – pomagajte ji pripraviti se na šolo, zorganizirati učno gradivo, pripraviti obleke, urediti sobo. Ta zunanja priprava vama bo omogočila skupni čas, hkrati pa bo dala tudi njej prostor, da se mentalno pripravi in da se počuti bolj suvereno. Pomembno pri tem je, da priprave vodi hčerka – vi jo zgolj usmerjajte in podpirajte. Tudi, če bi vi kaj naredili drugače, ji pustite, da naredi po svoje, in ji pri tem pomagajte. To je njen svet, njena pot.

Pomembno je, da ji pomagate vzpostaviti zdravo rutino – še toliko bolj, če je nagnjena k tesnobi. Redno gibanje, ritem spanja in zdrava prehrana so temelji dobre frustracijske tolerance. Tudi redna dnevna rutina in skupni čas z družino – pa četudi so to zgolj trenutki ali skupni obroki – so pomembna čustvena sidra, ki nudijo občutek varnosti.

Spodbujajte jo tudi, da ohranja socialne stike in navezuje nove. Morda je vključitev v kakšno skupino – npr. prostovoljstvo, gledališče – dobra ideja, ki ji bo pomagala graditi notranjo suverenost. Izogibanje socialnim stikom in pretirano poudarjanje učne uspešnosti dolgoročno zagotovo ne pripomoreta k boljši samopodobi. Pomembne so pohvale in usmerjanje pozornosti na majhne dosežke.

Ne smeva pa pozabiti na vas, draga Izabela. To, kako boste vi pristopili k situaciji, bo glavni kompas tudi za vašo hči. Če boste vi zagnali vik in krik in pretirano problematizirali situacijo, se bo stiska poglabljala tudi pri njej. Najstniki ocenjujejo resnost situacije v veliki meri prek reakcij staršev.

Stiske v tem obdobju so normalne. Prehod iz osnovne šole v gimnazijo je izziv za večino najstnikov. Zato je toliko bolj pomembno, da tudi vi, Izabela, poskrbite zase. Starševstvo je v obdobju najstništva na veliki preizkušnji. To pa je hkrati tudi velika priložnost za osebnostno rast. Poiščite si podporo, vzpostavite zdrave dnevne rutine – fizična aktivnost, zadosten spanec in zdrava prehrana ter ohranjanje pozitivnih socialnih stikov in hobijev vam bodo pomagali, da boste našli notranjo moč, s katero boste lahko podprli hčerko.

Draga Izabela, vidim in cenim vašo željo, da bi pomagali hčerki. To, da ste se obrnili name in da aktivno iščete načine, kako ji pomagati, je že prvi pomemben korak. Na tej točki pa bo najpomembneje, da začneva pri temeljih in delava na odnosu. Šele nato bova lahko nadgradili z bolj konkretnimi stvarmi. Najstniki so osebnosti v razvoju. Potrebujejo pozornost in občutljiv pristop, kar je včasih izziv. Sprejetost v socialni skupini in storilnostni pritiski, ki so jim izpostavljeni, so obremenitve, s katerimi se morajo naučiti shajati. Če boste imeli občutek, da vaša podpora hčerke ne doseže, je tudi to normalen pojav. Najstniki se morajo ločiti od staršev, včasih lažje zaupajo in sprejmejo stvari od tretje osebe. Takrat bo morda smiselno poiskati strokovno pomoč – izkušen psihoterapevt ali svetovalna služba v šoli lahko pomagata na drugačen način, kot vi. Včasih je to konstruktivna rešitev. Najstniki se morajo osamosvojiti, in zato včasih lažje zaupajo tretji osebi – to ne pomeni, da je z vami nekaj narobe ali da ste “slaba mama”. Gre preprosto za razvojno značilnost obdobja. Če hčerka uspe vzpostaviti pozitiven stik z drugo dobronamerno odraslo osebo, ki ji lahko pomaga, je tudi to dobra rešitev in lahko dolgoročno pripomore k vajinemu odnosu.

Draga Izabela, veliko ste že naredili. V sebi očitno nosite potencial za občutljivost. Vaša želja in konkretna prizadevanja, da bi pomagali hčerki, pa predstavljajo najboljšo popotnico za vajin dober odnos še naprej.

Vse dobro na vajini poti vama želim.
Dr. Tjaša M. Kos, univ. dipl. psih.