(Opomba: imena so zaradi anonimnosti spremenjena)

Maja, 31 let

Prišla v terapijo zaradi anksioznih motenj. Ostala v terapevtskem procesu dobre pol leta. Zaključila redno terapijo, občasno se oglasi če ima akutne težave. Trenutno visoko funkcionalna, uspešno opravlja obveznosti v službi, gospodinjstvu in materinstvu.

»Prišla sem popolnoma sesuta. Imela sem občutek, da moje življenje razpada. Vsega me je bilo strah. Še na cesto sem si komaj upala. Vedela sem, da bo šlo tako samo še slabše in slabše. In vedela sem, da moram nekaj ukreniti. Tudi zaradi mojih otrok. Tako sem se odločila za psihoterapijo. Že takoj na začetku sem opazila, da se je moje stanje izboljšalo. Stvari so se začele jasniti, vse jasneje sem začenjala razmišljati. Naučila sem se prepoznavati svoje občutke in razločevati, kaj se mi dogaja. Naučila sem se vrste načinov, kako obvladovati svoj strah in pretirano zaskrbljenost. V veliko pomoč so mi bile sprostitvene tehnike. Začela sem se ukvarjati s športom. Spoznala sem veliko novih, zanimivih ljudi. Začela sem delati stvari, ki jih prej nikoli nisem. Spet sem dobila nazaj življenje v svoje roke. In to je zdaj mnogo bolj pisano in polno, kot pred terapijo. Vesela sem, da sem se odločila za ta korak. Najbolj pa sem vesela, da imasta moji punčki spet živo mamico, ki se lahko z njima smeji, igra in uživa življenje.«

Veronika, 50 let

Pride zaradi osebne krize po ločitvi v 30 let trajajočem zakonu zaradi moževe nezvestobe z mlajšo žensko. Po enoletni redni psihoterapiji se odloči za bolj suportiven način. Trenutno prihaja enkrat mesečno.

»Ko sem izvedela, da me mož že vrsto let vara z drugo, skoraj 15 let mlajšo žensko, se je zame sesul svet. Vedno sem mu verjela. Bila sem polna dvomov do sebe, svojih sposobnosti, drugih ljudi, prihodnosti. Strah me je bilo jutrišnjega dne, sama sebi sem se zdela neprivlačna, bedna, izigrana in nemočna. Zdelo se mi je, da ne morem več nadaljevati z življenjem. Ko sem se odločila za psihoterapijo, se je moje življenje spet začelo počasi postavljati na noge. Uredila sem si svoje stanovanje. Prenehala sem trpinčiti in poniževati samo sebe z raznimi ljubosumnimi izpadi. Svojo energijo sem preusmerila iz maščevalnosti in zagrenjenosti v oblikovanje lastnega, zadovoljnega in izpolnjenega življenja. Sedaj sem si spet všeč in spet se lahko cenim. Pot ni bila lahka. Pogosto mi je bilo težko, veliko sem jokala in trpela. Ampak Tjašin topel, razumevajoč in vzpodbujajoč odnos mi je pomagal, da sem šla tudi skozi vso to bolečino. Danes sem vesela, ker vidim, koliko dobrega je v meni in ker lahko živim mirno, iskreno in izpolnjeno življenje. Nisem sicer še spoznala drugega življenjskega sopotnika, toda skozi terapijo se mi tudi ta misel več ne zdi tako popolnoma nemogoča.«

Marko, 28 let

Prišel zaradi težav s socialno anksioznostjo. V obravnavi tri mesece. Lepo napreduje. Simptomi socialne anksioznosti so se izrazito zmanjšali. Razmišlja o bolj globinski obravnavi.

»Za psihoterapijo sem se odločil, ker sem imel hude težave pri vzpostavljanju socialnih stikov. V družbi sem bil močno anksiozen. Še posebej, če so bile zraven punce. Takrat so se mi tresle roke, potil sem se in zardeval. Zaradi tega mi je bilo zelo nelagodno. Imel sem občutek, da me vsi gledajo in se mi posmehujejo. Zato sem se družabnim dogodkom izogibal, če se je le dalo. Kot računalničar imam precej individualno delo. Tako sem vse več časa preživljal sam. Prijateljev je bilo vse manj. Sošolci so se poročali, novih nisem spoznaval. Videl sem, da se moj krog vse bol oža in prepoznal sem, da ne želim preživeti življenja tako, kot da diham s polovičnimi pljuči. Pobrskal sem po netu in videl, da trpim za socialno anksioznostjo. Ker sem želel hitre rezultate, sem se odločil za kognitivno vedenjsko terapijo. In vidim, da je bila to prava odločitev. Najprej sem bil olajšan, ko sem spoznal, kaj se mi pravzaprav dogaja in da ni v globalu nič narobe z mano. Da se to dogaja tudi drugim – in predvsem – da se da pomagati. Potem sem se naučil veliko čisto konkretnih in praktično uporabnih tehnik za obvladovanje socialne anksioznosti. Najbolj mi je pomagalo razumeti, kaj se dogaja. Zelo učinkovite so bile zame razne sprostitvene tehnike in pa prepoznavanje negativnih avtomatskih misli. Dobival sem veliko domačih nalog, da sem naučeno vadil potem v življenju. Mislim, da je bilo to tisto, kar je potem zares učinkovalo. Vesel sem, ko vidim, kako se moje življenje spreminja. Je že mnogo boljše, vendar bi si želel spremeniti še kaj.«

Mira, 27 let

Specifična fobična reakcija pri vožnji z avtomobilom po prometni nesreči. Po trimesečni psihoterapevtski obravnavi terapijo uspešno zaključi.

Po tisti prometni nesreči se nisem več upala usesti v avto. Najprej samo jaz nisem hotela voziti. Potem se tudi z avtom več nisem hotela peljati, tudi, če so drugi vozili. Bilo me je strah. Oblivala me je zona, tresla sem se in pograbila me je panika. To me je tako oviralo, da sem si želela nekaj spremeniti. Šlo je zelo hitro. Z EMDR tehniko sva s terapevtko reprocesirali dogodek. Potem sem dobila neke vajice, neke posnetke, ki sem jih delala sama doma. In zdaj je vse to za mano. Spet se vozim z avtomobilom, tudi že na daljšo pot sem si upala iti. Moje življenje je spet takšno, kot pred nesrečo. Zame je bilo izredno dobro, da sem se odločila poiskati pomoč.

Maja, 33 let

Depresivna epizoda po večletnem zlorabljujočem odnosu in izgubi službe. V terapiji 8 mesecev. Stabilna.

»Za terapijo sem se odločila, ker več nisem videla poti naprej. Mož je veliko pil in se drogiral. V najinem odnosu je škripalo. Bilo je vse prazno in samo veliko konfliktov. Kljub temu sem si dolgo zelo prizadevala, da bi ohranila ta odnos. Veliko sem delala. Ko sem izgubila še službo, me je zlomilo. Postala sem popolnoma apatična, brez energije. Vsaka najmanjša stvar mi je predstavljala silen napor. Bila sem zelo žalostna in neprestano sem jokala. To je moža zelo jezilo in rekel mi je, naj si poiščem pomoč. Osebna zdravnica mi je predpisala antidepresive. Vedela sem, da samo to ne bo rešilo mojih težav. Zdravnica mi je svetovala psihoterapevtsko podporo. S pomočjo psihoterapije sem spet dobila več moči in energije v svojem življenju. Spet sem se lahko lotevala stvari, dobila sem občutek, da lahko nekaj naredim, da nekaj zmorem, da sem nekaj vredna. Vpisala sem se v nadaljnje izobraževanje in razmišljam o selitvi.