Rodila sem se v Celju, od koder smo se v prvih letih mojega življenja preselili v Ljubljano. Mojim staršem je klasična izobrazba veliko pomenila, tako da sta to ljubezen prenesla tudi name. Moja mladost je minevala med knjigami, očaranostjo nad zgodovino, umetnostjo in športom. Zaznamovala me je tudi ljubezen do narave in daljša obdobja bivanja v tujini, ki so mi odpirala nova obzorja.
Pri 24-tih se je moje življenje zaradi nenadne bolezni čez noč popolnoma spremenilo. Dokončala sem študij psihologije na FF v Ljubljani, kjer sem našla odgovore na številna vprašanja in dileme iz moje mladosti. Vendar mi je nekaj še vedno manjkalo. Tedaj sem se srečala s psihoterapijo in prepoznala, da je to tisto, kar me zares zanima, da je to način, na katerega želim osmisliti in preživeti svoje življenje.
Tako so se začela številna izobraževanja in iskanja vedno boljših načinov, s katerimi bi lahko pomagala ljudem v stiski. Na začetku me je zelo fascinirala hipnoza in delo v transu. Vendar sem čutila, da mi to ne zadošča. Znanje sem odšla iskat tudi na takrat prvo tovrstno univerzo za psihoterapijo na Dunaj. Po raznih drugih izobraževanjih sem naposled prišla v stik z integrativno transakcijsko analizo (ta), v kateri sem zase odkrila ustrezen integrativni okvir, v katerega sem na smiseln način lahko zložila različna znanja, ki sem jih nabirala. Humanistična nota, ki postavlja v ospredje človeka z njegovo celovitostjo in individualnostjo se je skladala z mojim svetovnim nazorom, ustrezala mi je tudi njena širina in razvojna naravnanost. Sčasoma sem prepoznala, da k meni prihaja po pomoč veliko ljudi s kliničnimi simptomi, ki jih je bilo treba ustrezno nasloviti. Zato sem se odločila za izobraževanje iz kognitivno vedenjske terapije (KVT), ki me je v strokovnem smislu zelo zaznamovalo. Imela sem potrebo po konkretnih, učinkovitih in znanstveno verificiranih pristopih, ki sem jih našla v KVT. Sčasoma pa sem se vse bolj zavedala interkorelacij med različnimi dejavniki mentalnega zdravja. Prepoznavala sem pomen partnerstva kot preventivnega in kurativnega – pa tudi kot rizičnega dejavnika na področju mentalnega zdravja in zadovoljstva z življenjem. Zato sem se v iskanju ustreznih orodij na tem področju odločila za izobraževanje iz Imago partnerske terapije. Tukaj sem dobila veliko konkretnih orodij, predvsem pa veliko vzpodbud za konstruktiven in poglobljen pogled na partnerstvo. V iskanju vse bolj učinkovitih odgovorov na stiske mojih klientov sem se srečala z metodo EMDR, ki je eden izmed najbolj učinkovitih in znanstveno verificiranih pristopov za delo s travmo oz. za odpravljanje posledic travmatskih doživetij različnih vrst in intenzitet. Nad učinkovitostjo te metode in nad njeno uporabnostjo sem vedno znova fascinirana.
Med vsem tem iskanjem vedno boljših načinov za pomoč ljudem v stiski, sem postala mama. Mislim, da je bila to zame največja in najbogatejša življenjska izkušnja. Tako v osebnem, kot v strokovnem smislu. Obzorja, globine človeškega duha, ki mi jih je odprl moj sin, so vsa moja izobraževanja in vsa znanja, vse izkušnje, ki sem jih nabirala skozi leta, postavila v drugo perspektivo. Ob njem se vedno znova s hvaležnostjo učim. Zavedam se svoje človeške omejenosti. Hkrati pa vedno znova ostrmim nad čudežem življenja in čudovitimi kapacitetami, ki ležijo v vseh nas..
Svetovalno in psihoterapevtsko sem delovala v zelo različnih kontekstih – vodila sem ustanavljanje mreže svetovalcev, sodelovala pri različnih oblikah telefonskega svetovanja na linijah za ljudi v stiski, svetovalno in psihoterapevtsko delovala v okviru svetovalno terapevtskega centra Mediplus ter kot zunanji sodelavec pri raznih drugih društvih, sodelovala sem pri psihološki podpori bolnikom s HIV-om na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC v Ljubljani. Objavila sem nekaj strokovnih člankov (Mdr. Kairos) ter pripravila vrsto predavanj na različne psihoterapevtske vsebine – med drugim za Društvo za pomoč ljudem z depresijo in anksioznimi motnjami DAM, za Univerzitetni rehabilitacijski center Republike Slovenije (URI Soča), ter za študente psihologije na oddelku za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Trenutno se ukvarjam s psihoterapijo in psihološkim svetovanjem kot samostojni strokovnjak na področju mentalnega zdravja. Izvajam tako kratkotrajne, na simptome usmerjene obravnave, kot tudi bolj globinske in dolgotrajnejše psihoterapevtske procese. Delam s posamezniki, pari in skupinami. Pripravljam različne vrste delavnic – od večtedenskih programov do vikend seminarjev in predavanj. Za moje delo je značilen poudarek na osebni relevantnosti in praktični uporabnosti verificiranih psiholoških teorij za vsakdanje življenje in posameznikovo individualnost.
Različni konteksti, v katerih sem delovala, so me pripeljali v stik z zelo raznolikimi populacijami – od kliničnih, pa do tistih, ki potrebujejo zgolj podporo pri prilagoditvah na nove razmere v njihovem življenju. Veliko delam z motnjami anksioznega spektra, predvsem s socialno anksioznostjo. Ta me še prav posebno zanima,saj tukaj zelo izrazito opažam, kako lahko s psihološkimi intervencami relativno hitro in učinkovito zmanjšamo subjektivno trpljenje in stiske posameznikov. Iz podobnih razlogov veliko delam tudi z ljudmi, ki se srečujejo s panično motnjo z ali brez agorafobije. Tudi tukaj se da z relativno enostavnimi psihoterapevtskimi intervencami učinkovito pomagati.
Veliko delam tudi s klienti, ki se srečujejo z izgorelostjo (burnoutom). Ta je v današnjem času izredno pereč problem in ima lahko hude posledice – vse do kliničnih znakov depresije. Tukaj je lahko kombinacija konkretnih KVT tehnik in bolj globinskega pristopa izredno učinkovita.
Kot posebno poslanstvo doživljam svetovanje in psihoterapevtsko podporo parom in posameznikom, ki se srečujejo s stiskami ob težavah pri zanositvi in vzgoji otrok.
Moje osebno zanimanje pa predstavlja tudi pomoč posameznikom na prehodu med raznimi življenjskimi obdobji (npr. odraščanje, ločitev, izguba službe ali smrt ljubljene osebe, invalidnost ali kronična bolezen.. ). Vse to so situacije, ko so naše dosedanje življenjske strategije na preizkušnji in zahtevajo, da jih ponovno pregledamo in po potrebi preoblikujemo. Na takšnih križpotjih izgubimo naš običajni kompas in lahko se zdi, da se je naš celotni življenjski prostor zožil zgolj na majhen, utesnjujoč problem. Ta težka obdobja so hkrati tudi priložnosti za rast in osebnostno spremembo… Za oblikovanje bolj funkcionalnih in adaptivnih življenjskih vzorcev. Pravzaprav – so priložnosti, odprta vrata za to, da postanemo bliže tistemu, kar smo od nekdaj želeli biti. V veselje mi je podpirati ljudi v tem, da izidejo iz krize bogatejši in bolje opremljeni za nove izzive.