S psihološkega vidika odgovor ni črno-bel: zaobljube ob novem letu same po sebi niso ne dobre ne slabe. Njihova vrednost je odvisna od tega, kako jih razumemo, zakaj si jih postavimo in kaj z njimi počnemo, ko začetni zagon popusti.
Novoletne zaobljube, sklepi in načrti zagotovo imajo kar nekaj pozitivnih vidikov.
Pomemben psihološki vidik je “učinek novega začetka”
Novo leto deluje kot simbolna ločnica med “prej” in “potem”. Raziskave kažejo, da časovni mejniki povečajo motivacijo za spremembe, ker nam omogočijo psihološko distanco od preteklih neuspehov. To je lahko močan začetni sprožilec.
Pomemben pozitiven vidik je tudi spodbuda k refleksiji.
Ob koncu leta se pogosto ustavimo in pogledamo nazaj: kaj je delovalo, kaj ne, česa si želimo več ali manj. Tudi če zaobljube ne zdržijo dolgo, je že proces razmisleka pomemben za osebni razvoj. Krepi naš občutek lasstne identitete, pomaga nam ozavestiti potenciale, razvijati občutek kompetentnosti in nas spodbuja k individuaciji, oblikovanju našega notranjega bistva.
Psihološko pomemben je tudi občutek upanja in usmerjenosti v prihodnost.
Iz raziskav vemo, da obstaja nekaj mentalnih shem, ki se močno povezujejo z občutkom notranjega zadovoljstva, zmanjšujejo tesnobo ter prispevajo k boljši samopodobi. Ena izmed izjeno močnih shem v tem pogledu je mentalna shema upanja. Zaobljube aktivirajo upanje, optimizem in vero, da je sprememba mogoča. Ta naravnanost ima zaščitno vlogo za duševno zdravje, saj zmanjšuje občutek stagnacije in povečuje aktivacijo, ki je ključen element rezilientnosti.
Pozitiven vidik postavljanja sprememb v kontekst novega leta je tudi v normalizaciji želje po spremembi. Želja po rasti, spremembi, po izboljševanju je inherenten element človeške narave in tesno povezana z mentalnim zdravjem, osebno zrelostjo in zadovoljstvom z življenjem. Ker si zaobljube v tem obdobju postavlja veliko ljudi, je želja po spremembi družbeno sprejeta in manj obremenjena s sramom. Ni torej tega, da imamo občutek, da je »nekaj res narobe z nami«, da se odločimo začeti s spremembami, za katere smo že dalj časa čutili, da bi si jih želeli narediti, pa nekako nismo zbrali moči ali pa smo se tolažili »saj ni tako hudo«. V času ob novem letu je sprememba bolj družbeno podprta, tako da se bo marsikdo lažje odločil, da npr. neha kaditi, opusti pitje alkohola ali nezdrave prehranjevalne navade… Takšna družbena klima je lahko zelo pozitivna in nam olajša prvi korak.

Imajo pa novoletnezaobljube lahko tudi nekatere negativne vidike.
Najočitnejši problem je verjetno kratkotrajna začetna motivacija. Začetni zagon je pogosto čustven in vezan na simboliko novega leta, niso pa se še oblikovale stabilne navade. Ko navdušenje upade, ostane realnost vsakdanjika in veliko zaobljub se takrat izpoje. To se lahko poveže z občutki neustreznosti, tesnobo in zmanjšano vero vase oz. prispeva k slabšanju samopodobe.
Prav tako lahko novoletne zaobljube povečujejo pritisk in nam s tem dvigujejo anksioznost. Še posebno, če se povezujejo s perfekcionizmom. Problematično je, če jih delamo v smislu »vse ali nič«. V tem primeru se kaj lahko pojavi občutek neuspeha, krivde ali samokritike.
Prav tako je pomembno, kako postavljamo cilje. Problematično bo, če bodo cilji preveč ambiciozni ali pa neosebni. Veliko zaobljub temelji na idealizirani verziji sebe ali družbenih pričakovanjih, ne pa na realnih okoliščinah. Takšni cilji so psihološko manj vzdržni, verjetnost, da jih ne bomo dosegli, pa večja.
Pomembna je tudi naša interpretacija, kadar ciljev ne dosežemo na način, kot smo si to predstavljali. Ko zaobljube ne uresničimo tako, kot smo si zamislili, pogosto zaključimo, da “nimamo discipline” ali “nismo dovolj vztrajni”. Bolje bo, če bomo ta nihanja v uspešnosti razumeli kot del procesa. Nobena stvar v naravi, noben napredek, ni linearen. Vse niha, tudi naš napredek naša sposobnost doseganja ciljev. To nikakor ni linearna pot. Včasih moramo narediti kakšen korak nazaj, da bi potem lahko naredili dva koraka naprej. Zato v terapiji učimo posameznike pogleda rasti, tako imenovani growth perspective, ki nas opolnomoči, da rastemo, tudi takrat, ko zunanji rezultati tega morda ne kažejo neposredno spremembe.

Veliko uslugo si bomo naredili, če bomo novoletnne zaobljube razumeli bolj kot smer, ne pa kot test neuspešnosti ali še eno prečko, ki jo moramo preskočiti, da bomo »uspešni« oz. »dovolj dobri.

Da bi nam sklepi ob novem letu lahko res podporno služili, bo dobro, če jih bomo oblikovali bolj kot smernice kot pa kot fiksne cilje, če bomo pri tem upoštevali naše vrednote – namesto perfekcionizma. Oblikujmo jih rajši kot namere, tendence, trende, morda kot eksperiment, ali v smislu učenja z dovoljenjem za napake.
Rajši jih razumimo kot smer, ne pa kot test uspešnosti, povežimo jih z vrednotami, ne zgolj z rezultati, Pomembno bo, da si dopustimo prilagajanja in odstopanja, ter se primerjamo z »našim prejšnjim jazom«, ne pa z nekimi zunanjimi mejniki ali vnaprej zastavljenimi fiksnimi cilji. Našo rast merimo v napredku, v pozitivnih spremembah, ne v popolnosti, ki je v naravi dejansko nikoli ni mogoče doseči.