V Nedelovo svetovalnico mi je pisala Lucija. Ker tudi v svoji praksi srečujem kar nekaj tovrstnih težav, sem se odločila, da tokrat Lucijino pismo in moj odgovor v celoti objavim na svoji strani. Marsikdo je namreč v tem času začutil, da ga samota bremeni in se spreminja v – osamljenost. Iz raziskav pa vemo, da je prav zadovoljujoč, kvaliteten partnerski odnos najmočnejši dejavnik pri razvijanju psihološke čvrstosti oz. resilientnosti, osebnostne lastnosti ki nam pomaga, da življenjske izzive uspešno premagamo.

Lucijino pimo in moj odgovor objavljam z željo, da bi bil še komu vzpodbuda, da stopi iz svojih okvirjev ter začne iskati rešitve, graditi boljše odnose, bolj izpolnjujoče življenjske situacije. Psihoterapevtski proces je pri tem lahko velika vzpodbuda in dobrodošla opora.

Lucijina zgodba:

Pozdravljeni.
Sem 33-letna Ljubljančanka, z magisterijem, redno zaposlitvijo, lastniškim stanovanjem… Skratka – stvari imam postavljene, kot je treba. Poslovno sem uspešna, kariera mi veliko pomeni. Žal pa ostaja neuresničen del moje partnersko življenje. Pred leti sem imela resno zvezo, ki je propadla. Žal pa potem nikakor več nisem našla primerne osebe. Ali se fantje niso zdeli zanimivi meni, ali pa se jaz nisem zdela zanimiva njim. Poizkušala sem že marsikaj. Iskala v krogu znancev, se gibala v različnih družbah, bila sem aktivna tudi online… Pa se nič ne zgodi. No, vsaj nič resnega. Kakšna pijača, izlet, morda smučanje ali one night stand. Kaj več pa ne.

Sprašujem se, zakaj. Nisem grda. Pravzaprav prijateljice pravijo, da dobro izgledam. Sem vitka, urejena, izobražena. A zdi se, kot da fantje v meni ne vidijo potenciala za partnerko. Vedno pristanem nekako v vlogi zaupnice, prijateljice… In ostanem – sama. Medtem ko se okoli mene ljudje poročajo, imajo otroke. … Imam občutek, da ostajam… na stranskem tiru.

Sedaj s to izolacijo je še huje. Cele dneve sem doma. Sama. Z računalnikom. Delam za službo, hodim na sprehode, telovadim… Kontaktiram s starši, s katerimi smo zelo povezani. A vendar mi družba vrstnikov manjka. Prijateljice imajo svoje partnerje, družine. Nihče nima časa. Za nikogar nisem pomembna. Ko zvečer okoli 20:00 zaključim z delom, zazeva praznina. Chat-anje mi počasi preseda. Pravtako se mi ne da ukvarjati z online datingom. Lani sem bila veliko na Tinderju, pa se ni zgodilo nič – razen nekaj poznanstev, v katerih sem bila predvsem prizadeta in ranjena. Tako da za kaj takšnega nimam več energije. V tej situaciji s Korono se počutim povsem ujeta v brezizhoden položaj. Sama med temi svojimi stenami. Brezupno osamljena – in brez neke realne možnosti koga spoznati. Kaj šele najti partnerja. … Občutek imam, da mi čas uhaja. Da vsi živijo neko bolj polno, bolj zabavno življenje kot jaz… Najhujše pa je, da niti ne vidim neke lučke na koncu tunela. Sprašujem se, kaj je narobe z mano in ali mi je res usojeno, da bom ostala sama. Ta situacija s Korono mi je še posebno nagnala strah v kosti in skrbi me, kakšna bo moja starost, če bo šlo tako naprej. Bom na stara leta res končala kot osamljena, zagrenjena starka?

Lucija

Draga Lucija,

Predstavljam si, da vas situacija zelo bremeni. Očitno ste navajeni biti – uspešni. Zvenite kot mlada, ambiciozna ženska, ki se zna angažirati, seči za svojimi sanjami in jih – tudi doseči. Vajeni ste žeti uspehe. Področje partnerstva pa je mnogo bolj kompleksno, izmuzljivo. Tukaj zadoni simfonija večih dejavnikov… Od vplivov naše primarne družine, do naših lastnih notranjih pravil, prepričanj, vrednot… Veliko je odvisno tudi od tega, kako se ujamemo z drugimi, koga srečamo… Nekaj je tudi preprosto – loterije.

Draga Lucija, razumem vašo stisko. Predstavljam si, da so ta vprašanja že daljši čas tlela v vašem srcu. Ob krizi s Korono pa so se razplamtela. Na to krizo rada gledam kot na neke vrste katalizator za tiste vsebine, ki so bile že prej v nas. Samota se tako spremeni v osamljenost, nelagodje v obup, negotovost v strah…
Pomembno je, da se zavedava, da so to trenutno – izredne razmere. To pomeni, da bo dobro, če tudi najine reakcije na te razmere gledava kot na – izredne. Morda si lahko za začetek pomagate s kakšno tehniko iz področja čuječnosti (mindfulness) s katero boste lažje regulirali čustva in strahove. Verjamem, da so slednji v veliki meri plod trenutne situacije, ki je napihnila vaše stiske. S čuječnostjo se učimo na neobsojajoč način opazovati naša trenutna stanja – in pustiti, da se spreminjajo. Po načelu »panta rei« – vse teče… Morda je čas Korone dobra priložnost za učenje meditacije, ki vam bo pomagala pri obvladovanju tesnobe.
Glede partnerstva pa, Lucija, mislim, da bo najbolje, če globoko vdihnete in – začnete – pri sebi. Bolj kot da razmišljate, kako najti partnerja, se rajši poglobite v to, kdo ste. Kaj je tisto, kar vas definira. Kaj vas veseli, kakšna so vaša zanimanja,vaše vrednote. Če jim boste sledili, boste samodejno prišli v stik z ljudmi, ki so vam v tem sorodni. V takšnih razmerah boste imeli več možnosti, da najdete partnerja, ki vam bo ustrezal. Če iščete nekoga za resno zvezo, Tinder verjetno ne bo najboljše okolje. Podobno je z raznimi zabavami, ki jih pri 30+ obiskujejo ljudje, ki se pogosto nimajo velikega interesa vezati… Seveda se lahko zgodi, da iskra preskoči in da se tudi tukaj razvije globji odnos… A je verjetnost večja drugje. Pri tem ne izključujem tudi online datinga. V sodobnem času je ta oblika vse bolj aktualna. Čas Korone, ko smo vsi nekoliko bolj aktivni na socialnih omrežjih, nikakor ne pomeni, da se nam zapirajo možnosti za spoznavanje partnerjev. Prej nasprotno. Pri tem pa je potrebno upoštevati okolja, v katerih se gibljemo. Določeni portali so bolj namenjeni hitrejšim, površinskim odnosom, drugi, pogosto plačljivi, pa združujejo ljudi, ki so pripravljeni več investirati v partnerstvo. Pravtako ne gre zapirati vrat glede kroga znancev. Ravno zdaj je dober čas, da se socialno aktivirate in vzpostavite stike z ljudmi, s katerimi že dolgo niste bili v kontaktu. Zdaj je tudi dobra priložnost, da se lotite nekega novega hobija in se priključite portalu s podobnimi interesi…
Ob navezovanju stikov pa je pomembno, da začnete spreminjati tudi vaše miselne, čustvene in vedenjske vzorce. Ne poznam vas, zato prosim vzemite tole zgolj kot hipotezo. Predstavljam si, da ste precej ambiciozni, natančni, verjetno perfekcionistični. Zelo zahtevni do sebe – in verjetno tudi do drugih. Morda lahko začnete razmišljati, kako širiti prostor znotraj teh visokih standardov. Katere vsebine, vrednote so za vas pri partnerju zares pomembne – in brez katerih bi lahko shajali…? Bolj kot da delate na kontroli in iskanju idealnega partnerja, raje poizkusite plavati s tokom – se odpreti za našo medčloveško različnost, individualnost…

Morda lahko čas Korone izkoristite za to, da se posvetite – sebi. Razvijanju vaših vrednot, hrepenenj, interesov. Poizkusite oblikovati solidno dnevno rutino, kamor poleg dela vključite kardiovaskularno gibanje, meditacijo in socializacijo – četudi virtualno. Angažirajte vaše potenciale za neko idejo, za dobro drugih. S tem, ko boste delali nekaj dobrega zase in za druge, boste spontano gradili tudi vašo pozitivno samopodobo in občutek lastne vrednosti, ki se vam je spričo sedanje situacije – razrahljal. In, draga Lucija, nikoli nismo privlačnejši, zase in za druge, kot takrat, ko govorimo z notranjim žarom… za neko plemenito idejo… Iskreno vam želim, da bi ozavestili vaše vire, potenciale, ki jih nosite v sebi – da bi jih začeli ceniti in zažareli v njih za vas in za vaše soljudi. Tako boste delali svet boljši – za sebe, za druge – in za generacije, ki prihajajo….

Veliko notranje luči v tem času sprememb vam želim,
Dr. Tjaša M. Kos, univ. dipl. psih.