V Nedelovo svetovalnico mi je posala Martina, ki ji situacija s Koronavirusom načenja mentalno zdravje. Tukaj je njena stiska. Objavljam jo zato, ker se v teh dneh marsikdo srečuje s tovrstnimi težavami – in upam, da bomo s tem, ko odkrito spregovorimo o teh stvareh, zmanjšali stigmo in začeli skupaj lažje delati korake h konstruktivnim rešitvam. Pomaga že to da vemo, da so stiska, tesnoba, občutki nemoči in preplavljenosti s čustvi… ki jih pogosto doživljamo v teh dneh – NORMALEN ODZIV NA NENORMALNE OKOLIŠČINE…

Tukaj je Martinina zgodba, moj odgovor pa najdeš v novi številki Nedela, kmalu pa tudi na moji spletni strani oz. na mojem FB-ju.

Spremljaj in – povej naprej… Z deljenjem pozitivnih vsebin… skupaj obračamo svet.. na bolje.. ,)

Martinino pismo:

Pozdravljeni!
Tale situacija s Korono mi je pri mojih 40+ zamajala svet. Do sedaj se mi je zdelo, da živim normalno. Doma iz Ljubljane, delo OK, dom, družina…. Vedela sem, da stvari niso idealne, a je nekako šlo. Nenadoma pa – se je vse sesulo. No, pravzaprav so se zdaj stvari pokazale v pravi luči.

Po novem sva oba z možem doma in delava od doma. Doma so tudi najni otroci – dva osnovnošolca in tretji, še vrtčevski. Vse se je zgrnilo name. Nejasne zahteve na delovnem mestu, pomanjkljiva tehnična oprema za delo od doma usklajevanje s partnerjem in njegovim delavnikom, gora obveznosti glede šole oz. t. im. šolanja od doma, nemiren mlajši otrok, vmes pa še gospodinjstvo in servisiranje ostarelih staršev… Pri tem smo omejeni na precej majhno dvosobno stanovanje, ki poka po šivih. V park ne morem, na otroško igrišče pravtako ne… Tako se nabašemo v avto in odpeljemo v bližnjo goščo, kjer prav tako mrgoli ljudi. Otroci so razposajeni, tekajo naokoli, sprehajalci nas grdo gledajo, ko se jim pribljižajo… Ves čas tulim. Tulim na psa, na otroke, na moža… Ponoči se zbujam od skrbi. Skrbi me za mojo službo, če bom zmogla, kaj če bodo odpuščanja… Skrbi me za moževo delo, ker je samozaposlen. Skrbi me za moje in moževe starše, ker so že precej v letih… Skrbi me, če nam bo najemodajalec odpovedal stanovanje, ker bo recesija … Skratka skrbi kar rastejo kot gobe po dežju. Še posebno ponoči je res hudo. Zbujam se vsa prepotena, srce mi divje bije. Včeraj ponoči sem mislila, da me bo infarkt. Srce mi je bilo tako, da sem mislila, da mi ga bo razneslo. Zelo zelo sem se ustrašila. Zbudila sem moža… Sčasoma sem se pomirila. Pogooglala sem in sumim, da sem imela panični napad. Grozno se počutim. Bojim se, da se mi bo zmešalo. Z možem se o tem ne morem pogovarjati. Nikoli ni imel posluha za mene. pravi, da samo jamram, da se pritožujem. DA je tudi drugim težko, pa da zmorejo. Pravi, da pretiravam. Potem vidim še vse te super slike na Facebooku in Instagramu. Pa ti posti in sporočila iz medijev… Češ kako da je to čas, da se družina poveže. Pa kako se imajo vsi fajn in neskončno radi. Objavljajo kaj vse čudovitega so njihovi otroci naredili za šolo. Pa kako se zorganizirajo za pouk na daljavo – in to še pri obšolskih dejavnostih… Kar na bruhanje mi gre ob vsem tem. Pri nas se komaj komaj držimo nad vodo. Šolsko delo je borba – iz minute v minuto. Komaj uspem prepričati enega, da se z odporom loti šole, pribrenči najmlajši in vse podre. Med tem mi tretji že veselo igra igrice na računalniku.. IN spet tulim… Skratka – polomija. Mož je zaradi dela precej zdoma, tako da me ves čas skrbi, da bo kaj prinesel domov.

Pravzaprav sem od nekdaj za vse sama. Nikoli se nisva kaj dosti pogovarjala. Gospodinjstvo sem peljala jaz, on je občasno zložil posodo v pomivalec in prebral pravljico otrokom. To je pa po njegovem tudi vse, kar sodi h gospodinjskim opravkom. Če sem rekla, da bi rada, da se več vključuje, sem naletela na nerazumevanje. Češ da sem zahtevna, da ne vem, kaj me moti. Da imam vse, da me ne vara, ne pije, ne kadi in da ne ve, kaj bi še rada. Ugotovila sem, da mu marsikaj zamerim. Ja, prav zamerim. Zamere in jeza nanj so se mi kopičile čez leta. A sem vse nekako pometala pod preprogo in – molčala. Umikala sem se v delo, vem. Zdaj pa so vse moje zamere, stiske, jeza, privrele na plan. Zamerim mu, da mu je bilo delo vedno najpomembnejše. Da mi je naprtil skrb za svoje starše. DA nikoli nisva šla kam sama… na lepše. DA ga moram vedno prositi za denar za otroke. DA ga nikoli ni doma. In ja, najhujše od vsega – ne zaupam mu. Ne zaupam mu, da bi poskrbel za nas, če bi postalo zares hudo.

Ta misel me je povsem šokirala in – prestrašila. Skrbi me, da bom odpovedala. Mi lako svetujete, kako naprej?

Obupana Martina