Ob začetku ukrepov spričo KOVID-19 je svet okoli nas zajela tesnoba. Veliko negotovosti, nejasnosti, izguba občutka kontrole. Tisto, kar je bio včeraj samoumevno, je postalo danes nemogoče. Tudi nekatere najosnovnejše stvari. Situacije, ki so se zdele do nedavnega nepojemljive, so nenadoma postale stvarnost na naših ulicah. Na primer borbe za WC papir in masovno nakupovanje živil. Nič čudnega torej, da je v tej prvi fazi zelo porasla anksioznost. Tesnoba, nespečnost, pretirana občutljivost in reaktivnost, skratka porast anksiozne simptomatike. V nadaljevanju je bilo opaziti tudi več depresivne simptomatike znižanega razpoloženja, pomanjkanja energije, občutkov nesmiselnosti, brezupa, tudi izgube motivacije in dvomov o življenjskem smislu. Sčasoma pa so se v karanteni vse bolj pokazali partnerski problemi. Tesno sobivanje, pogosto na majhnem prostoru, delo od doma, ob tem šolanje otrok na domu, vrsta organizacijskih zahtev, omejen dostop do resursov od trgovine do prijateljev, varušk, pomoči v gospodinjstvu do sorodnikov. Vse to nenadoma več ni bilo dostopno. Pravtako se je izjemno zmanjšala tudi možnost rekreacije oz. športnega udejstvovanja, ki bi lahko vsaj nekoliko razbremenil stres. To dejstvo je skupaj s še drugimi prispevalo tudi k porastu drugih vedenj, s katerimi so se posamezniki skušali izogniti naraščujočemu pritisku. Med temi so bili najbolj disfunkcionalni porast agresivnih dejanj (domače nasilje) in pa odvisnosti tako kemične, kot tudi nekemične. Med prvimi, torej kemičnimi odvisnostmi velja posebej izpostaviti alkoholizem in porast konzumiranja alkohola, med nekemičnimi pa zagotovo odvisnost od ekranov, velik problem pa je bil tudi na področju motenj hranjenja, ki so se pravtako lahko intenzivirale v osamljenosti karantene. Stisk je bilo torej res veliko.

Ker smo v stroki to pričakovali, smo zelo hitro odreagirali. Oblikovalo se je veliko sistemov psihološke pomoči. Tako brezplačnih, družbenih iniciativ, kot tudi plačljivih. Tukaj mislim predvsem na različne telefonske linije, ki so nudile oporo in pomagale pri razbremenjevanju, veliko kolegov psihoterapevtov pa je tudi ponudilo svoje storitve prek telefona ali spleta. Zdravstveni domovi so organizirali službe, ki so ljudem nudile psihološko podporo na daljavo. Skratka skozi ozaveščanje in detabuiziranje smo si prizadevali ublažiti negativne posledice korone na mentalno zdravje.

Naravno bi ob vseh teh omejitvah in stiskah spričo njih pričakovali, da bo ob odpravi restriktivnih ukrepov zavladalo eno samo veselje in radost. Kot že tolikokrat pa se realnost razlikuje od naših pričakovanj in predstav.

Čeprav smo si oddahnili, ko so se ukrepi razrahljali in se je življenje začelo vračati v stare tire, pa je to vendarle za marsikoga prineslo tudi vrsto težkih čustev. Korona je pokazala marsikomu plasti njegovega življenja, ki se jih morda niti ni zavedal. Svet, v katerega se vračamo, ni več isti. In tudi mi nismo več isti, kot smo bili, ko smo ga zapuščali. Marsikdo je v tej krizni situaciji zagledal sodelavce v bolj negativni luči, neredko se je v konkurenčnem boju pokazal kakšen sodelavec kot nevreden zaupanja. Nič čudnega torej, če se bomo vračali v delavno okolje s težkimi občutki. Toliko bolj to velja za tiste, ki so bili že prej tesnobni.

Še posebno bodo tesnobo doživljali tisti, ki so bili žre prej socialno anksiozni. Vemo, da je pri socialni anksioznosti, torej pri zelo intenzivnem, pretiranem doživljanju tesnobe ali stiske v družabnih situacijah, ključnega pomena, da se posameznik takšnim socialnim situacijam ne izogiba. Nasprotno. Da bi preprečili intenziviranje motnje oz. poslabšanje simptomov, posameznika spodbujamo, da se družin, zahaja v socialne situacije, se druži z ljudmi tako v bolj formalnih, kot v neformalnih okoljih. Prav druženje, preverjanje (zmotnih) negativnih prepričanj o samem sebi in treniranje komunikacijskih veščin so namreč elementi, ki pripomorejo k temu, da se težave ne intenzivirajo in da se tesnoba v socialnih situacijah postopoma začnezmanjševati.

Z izolacijo, ki je bila pogojena s Korono, pa je samodejno prišlo do tega, da se ti ljudje niso imeli možnosti družiti. Ker je sama potreba po druženju pri njih običajno zelo ovirana, so v veliki večini opustili možnost, da bi vzpostavljali osebne stike npr. prek spleta. Tako so preživeli čas v osami dobesedno v socialnih izolaciji. To pa je dobesedno poslabšalo njihove simptome in težave.

Na podoben način so se lahko intenzivirali simptomi obsesivno kompulzivne motnje (OKM), še posebno pri tistih, ki so razvili kompulzije glede umivanja rok ali ki so obsesivno pazili na higieno. Skozi terapevtski proces pri OKM vodimo klienta, da opušča kompulzije, kot je npr. umivanje rok. V času Korone pa smo neprestano, na vsakem koraku slišali, da si je roke potrebno umivati in razkuževati. Nič čudnega, da so se simptomi pri OKM marsikje poslabšali tudi zaradi tega elementa.

Podoben moment kot pri socialni anksioznosti se je zgodil tudi ljudem, ki trpijo za panično motnjo z agorafobijo. Pri agorafobiji gre za to, da se človek boji oditi na odprt prostor oz. običajno zapustiti dom ali neko drugo varno, znano okolje. Pogosto zato, ker se boji neke negativne izkušnje, paničnega napada, ki bi ga lahko doletel, ko bi bil sam in brez pomoči. Da bi tem ljudem terapevtsko pomagali, jih vzpodbujamo in usposabljamo s tehnikami, da gredo ven, izstopijo iz svojih varnih prostorov, se soočijo s svojim strahom in ga s pomočjo učinkoviih tehnik in metod obvladajo. Pri karanteni pa se je ljudi dejansko vzpodbujalo, da so ostajali doma. Tako marsikdo od ljudi, s katerimi delam, srečno ni odšel iz stanovanja vseh 8 tednov. Srečno pravim, ker je bil človek ob tem na nek način zadovoljen. Ni se mu bilo treba izpostavljati in se truditi. In za to je imel uraden razlog.

Najbolj pa je bila razširjena prizadetost na področju porasta odvisniških vedenj, še posebno odvisnosti od ekranov. Pred Korono smo se v stroki ves čas borili in opozarjali, da so naši otroci preveč pred elektroniko in spodbujali zmanjšanje časa, ki ga preživimo pred ekrani. V času Korone pa smo nenadoma vsi »morali« biti pred ekrani. Delo od doma je vključevalo računalnik, pravtako šolanje otrok od doma ni bilo mogoče brez računalnika in interneta. Razni hobiji, predstave, ustvarjalnice, celo športna vadba prav vse se je selilo na online. Še psihoterapija ;)

Tako damo bili res daleč prekomerno izpostavljeni ekranom. To pa je lahko za tiste, ki so nekoliko bolj nagnjeni k razvou odvisnosti, velik problem. Še posebno je to zaskrbljujoče in problematično pri otrocih in mladostnikih, katerih možgani se šele oblikujejo in ki so zaradi prekomerne stimulacije in preplavljenosti z zelo močnimi dražljaji lahko resno prizadeti in hendikepirani na nivoju doseganja življenjskega zadovoljstva in občutka smiselnosti v življenju prav zaradi teh intenzivnih izkušenj, ki jih omogoča sodobna informacijska tehnologija.

Marsikak par je v teh časih tudi trčil na svoje meje. Krize v partnerstvu tekom Korone so prej pravilo kot izjema. Od partnerjev in njunih kapacitet pa je odvisno, ali bosta partnersko krizo prebrodila uspešno in prišla iz nje močnejša in bolj povezana, ali pa bosta v teh izrednih okoliščinah zaključila odnos. Kriza spričo Korone je bila nedvomno izjemna situacija. V izjemnih situaijah pa se tudi ljudje obnašamo izjemno. Ne gre torej generalizirati in reči, da se je zdaj pokazal pravi obraz našega partnerja/partnerke. To preprosto ni res. Če smo prej vzpostavili zadovoljujočo raven sobivanja, potem velja temeljito razmisliti o tem, če je razhod res smiselen. Načeloma velja, da se v kriznih, izrednih situacijah ne lotevamo nekih večjih, novih projektov ali odločitev.

Vsekakor lako pričakujemo, da se bodo krize na raznih področjih povečale. Marsikdo doživlja stisko tudi spričo bolj krhke samopodobe. Če smo glede naše samopodobe nekoliko negotovi in se za potrditev zelo naslanjamo na druge in se z njimi primerjamo, kaj lahko zaidemo v stisko. Če sklepamo po socialnih medijih in pripovedovanju znancev, ki zatrjujejo, kako čudovito so se imeli med Korono, kako so se povezali z bližnjimi, kako sta s partnerjem končno imela čas zase, otroci so se zbližali, lotili so se novega hobija, se začeli učiti francoščino, pspravili vse omare ter naredili načrt za nov zimski vrt pri hiši in ob tem še shujšali z novim online programom, vi pa ste se z mastnimi lasmi bojevali zdaj z enim, zdaj z drugim otrokom da bi naredila vsaj minimum od zahtevanega šolskega dela, vmes pa žonglirali z lonci, psom in sesalcem. Ob tem ni čudno, če bi se počutili neuspešni, čudni in zagrenjeni. Ja, morda celo zafrustrirani. Pomembno je, da se zavedamo, da smo si ljudje različni, da doživljamo stvari vsak po svoje. Da pa v naši na zunanjost in na dosežke orientirani družbi vendarle ljudje predstavljajo svoje življenje le v pozitivni luči kot da bi bila neke vste sramota ali nesposobnost, če doživljamo tudi stiske. Pri tem ne smemo pozabiti, da nas je narava opremila s celo paleto različnih čustev od prijetnih do neprijetnih. Da bi naše bitje ustrezno funkcioniralo, potrebujemo celoten nabor čustev. Prav pester čustven repertoar se povezuje s psihološkim zdravjem, eliminiranje oz. potlačevanje ali zanikanje določenega segmenta čustev pa lahko vodi v resne psihične težave, ki se lahko razvijejo tudi v motnje.

Na tem mestu velja omeniti še ljudi s psihičnimi težavami. Tudi oni so imeli otežen dostop do zdravnika in s tem tudi do medikamentozne terapije in sredstev pomoči.. Tako velja pričakovati, da so se tudi zato, ker so pretirano odlašali, simptomi psihične bolezni pri marsikom še povečali.

Če želimo prispevati k temu, da bodo posledice Korone čim manj negativno odmevale tudi na psihološkem področju, je pomembno, da spregovorimo tudi o teh vidikih. Da javno povemo, da za marsikoga odpiranje ne prinaša zgolj pozitivnih občutij, temveč je lahko povezano tudi z vrsto stisk. Preprosto se bomo morali zopet »navaditi« na običajno življenje na frekvenco ljudi, intenziteto zvokov, (pre)obilje dražljajev, višino delovne obremenjenosti. Vse to lahko povzroča kar nekaj negativnih čustev. Pomembno je, da se zavedamo, da so tudi ta čustva del normalnega spektra. Da smo v teh trenutkih lahko preprosto sočutni do sebe. Če bomo v teh razmerah prakticirali npr. pristope iz na sočutja usmerjene terapije, si bomo s tem naredili veliko uslugo, saj s temi tehnikami gradimo pozitiven odnos do sebe in se opremljamo za uspešno preživljanje bodočih kriz.

Kot smo videli, pri krizah ni vprašanje »če« – temveč »kdaj«. Krize bodo. Krize so stalnica našega življenja. Tako kot so njegova stalnica spremembe. Spremembe doživljamo kot krize, ker nas vzpodbujajo, da razvijamo neke nove pristope, preoblikujemo elemente stvarnosti na nov način. Krize so bile, so in bodo. Od nas pa je odvisno, kako se bomo v njih znašli ali bomo izšli iz njih kot zmagovalci ali kot poraženci.

Izkušnje iz drugih držav, ki so se že pred nami srečale s Korono kažejo, da je ključna lastnost, ki nam pomaga uspešno prebroditi koronakrizo in se hkrati tudi opremiti za uspešno obvladovanje bodočih kriz pishološka čvrstost ali resilientnost.

Resilientnost se pogosto opisuje kot lastnost da se po udarcih povrnemo v prejšnje stanje. Tako kot se žogica ob udarcu ob podlago splošči in potem zopet skoči nazaj. »To bounce back« kot pravijo v angleščini. Dobra novica je, da je resilientnost psihološka lastnost, o kateri precej vemo med drugim tudi to, da resilientnost lahko razvijamo. Sodobna psihologija razpolaga z vrsto konkretnih tehnik, s katerimi lahiko načrtno razvijamo to kapaciteto. Sama jo že vrsto let razvijam sama pri tebi, pri svojih otrocih, klientih s katerimi delam in v podjetjih, s katerimi sodelujem. O resilientnosti, o tem, kako pomembna je – zakaj je bolj učinkovita kot dobra samopodoba – in pa o tem, kako jo lahko razvijamo, sem pred časom predavala v Cankarjevem domu v okviru Cikla predavanj iz pozitivne psihologije. (http://videolectures.net/pozitivnapsihologija_kos_psiholoska_cvrstost/)

Pogosto govorimo, da nas ikrize oplemenitijo. Da se iz njih učimo. To je tudi tisto, kar predstavlja pozitiven izid krize osebnostna rast, nova spoznanja, drugačni pogledi globji, širši, z bolj mavrično perspektivo. Želela bi si, da bi nas ta Korona kriza vse vzpodbudila k temu, da bi začeli razvijati našo resilientnost. Pripravljenost na krize in odprtost do sprememb. Eden prvih konkretnih korakov v tej smeri pa je, da se začnemo odkrito pogovarjati tudi o naših stiskah, nelagodjih in težavah, ki jih srečujemo na naši življenjski poti. Vse to je del naše človeške izkušnje. Želela bi si, da bi Korona kriza zazvenela v nas kot klic k temu, da (p)ostanemo zopet bolj človeški. Najprej s sočutnim, razumevajočim odnosom do nas samih, potem pa še do drugih… Tako bomo dejansko skupaj delali svet nekoliko lepši.