Ob zapiranju spričo KOVID-19 smo pogosto doživljali tesnobo. Zato zdaj kar težko pomislimo, da bi lahko bilo ob odpravljanju ukrepov tudi komu težko.
In vendar – je tako.
Marsikdo doživlja ali bo doživljal stiske tudi ob dvigovanju ukrepov ob pandemiji. Še posebno prizadeti so tisti, ki se bojujejo s socialno anksioznostjo ali s panično motnjo z agorafobijo ali pa trpijo za OKm simptomatiko ali kemičnimi oz. nekemičnimi odvisnostmi.
Da bi ti olajšala tvojo stisko, če doživljaš bo odpiranju tudi neprijetne občutke, sem sklenila objaviti pismo Patricije, ki se je name obrnila v okviru Nedelove svetovalnice. S tem pismom bi ti rada povedala, da se te stvari, ti negativni občutki, dogajajo tudi drugim.. Velja poiskati pomoč.. Patricija jo je.. Želela bi ti, da si jo poiščeš tudi ti v takšni ali drugačni obliki.
Za enkrat objavljam Patriijino pismo – moj odgovor pa najdeš v novi številki Nedela – v Nedelovi svetovalnici, kmalu pa tudi na moji spletni strani in na FB-ju.
Za enkrat pa tukaj – Patricijino pismo:
Pozdravljeni!
Stara sem 29 let, zaposlena v računalniškem podjetju. Sicer živim sama v Ljubljani. Ker me je bilo v času Korone sprva zelo strah, sem se preselila nazaj k staršem. Najprej mi je šlo na živce, da zopet živim doma, sčasoma pa sem se prav lepo vživela. V bistvu je tako odpadlo veliko stvari, ki so mi bile zoprne.
Od nekdaj sem bila bolj zaskrbljena. Nekako se mi zdi, da sem celo fakulteto preživela v izolaciji. Veliko sem se učila, programirala. Za računalnikom sem se počutila dobro, pozabila sem na svet okoli sebe. Podobno je bilo potem v službi. Delo mi gre kar dobro. Stres so mi povzročali predvsem stiki s sodelavci. Druženja, skupna kosila, klepeti ob kavi… Najhujše pa so bile predstavitve na teamskih sestankih. Pa razni team buildingi. Groza. Še sedaj me kar stisne, če samo pomislim… Zdelo se mi je, da me ljudje opazujejo, da samo čakajo, da bom naredila kakšno traparijo in se osmešila. Pogosto sem potem razmišljala, kaj vse je šlo narobe in se sekirala.
Vse to je s Korono odpadlo. Spoznala sem, da je delo od doma za mene res idealna alternativa. Nič več nadležnih družabnih dogodkov, govorjenja vpričo celotne ekipe, s šefi sem komunicirala zgolj po mailu. Tudi časa s potjo mi ni treba izgubljati. Pravtako ni bilo več pritiskov, da je treba iti sem ali tja in početi ne vem kaj spektakularnega.
Zdaj bo vsega tega konec. Izolacija se končuje, ljudje zopet hodijo ven, se družijo in se veselijo. Jaz pa sem čedalje bolj v krču, prestrašena in zamorjena. S prihodnjim tednom moram zopet v službo. Skrbi me, kako bom. Ves ta čas izolacije nisem šla iz stanovanja. Tako da mi je zdaj precej čudno iti ven. Že cel teden se pripravljam, da bi šla vsaj do bližnje samopostrežne. Poleg tega sem se v času Korone zredila. Zdaj se sramujem še zaradi tega.
Vsi se veselijo, samo jaz doživljam te hude stiske. Kaj če sploh nisem normalna? Mi lahko svetujete, kako naprej?
Hvala.
Patricija