Pri situacijah, kot je Korona, pride do izraza veliko aspektov naše duševnosti. Zelo pomemben je občutek izgube kontrole. Nenadoma, takorekoč čez noč, so se naša življenja popolnoma spremenila. Kar je bilo prej samoumevno, nenadoma ni več držalo. Marsikdo je doživljal občutek izgube kontrole in življenjske ogroženosti. Preplavljenost s strahom in občutek nezmožnosti vplivati na okoliščine pa so značilnosti travmatskih situacij. Razmere, kot jih je prinesla Korona so zagotovo pretresle naše doživljanje sveta. Zato ni čudno, da se je močno povečala stopnja zaskrbljenosti, tesnobe, strahu. Marsikdo pa se je tudi začel spraševati o tem, kaj je v življenju zares pomembno. O svojih vrednotah.

Spremembe in prilagoditve, ki so sledile, vključno s socialno izolacijo in spremenjenim načinom življenja pa so odprle še druge vidike.

Kaj kaže praksa?katere skrbi ljudi najbolj tarejo? Je to osamljenost/morebitna izguba službe/strah pred boleznijo itd.

Mednarodna raziskava, v kateri so sodelovali raziskovalci iz Kitajske, ZDA, in drugih držav, med drugimi tudi iz Slovenije in sta jo pri nas vodila dr. Vojko Kavčič, iz Gerontološkega inštituta na Waynovi univerzi v Detroitu in dr. Anja Podlesek iz Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani kaže, da so ljudje najbolj trpeli zaradi občutka izgube svobode gibanja, osamljenosti ter stiske ob življenju v zaprtih prostorih. Posebno izrazita je bila stiska ob skrbi , kako ohraniti nadzor nad lastnim življenjem.

V terapevtski praksi je bilo opaziti spremembe oz. specifično dinamiko na tem področju. V prvih tednih so posamezniki zagotovo doživljali največ stisk v povezavi s tesnobo. Opazen je bil porast težav iz spektra anksioznih motenj. Tisti, ki so prej trpeli spričo težav iz področja anksioznosti, so pogosto poročali o poslabšanju. Še posebno opazno je bilo to na področju porasta paničnih napadov in motenj spanja. Pa tudi posamezniki, ki prej niso imeli težav kliničnih razsežnosti, so se soočali s povečano anksioznostjo, Pogostejši so bili občutki strahu, tesnobe, lahko tudi vzkipljivost, jeza, nočne more, nespečnost ter težave na področju koncentracije oz. cel spekter simptomov, povezanih s povečano tesnobnostjo., Temu je sledilo tudi povečanje depresivne simptomatike. Malodušje, črnogledost, obup in občutek nezmožnosti vplivanja na situacijo, apatija in pomanjkanje energije za aktivno odzivanje na življenjske izzive so marsikomu obarvali dneve v še bolj pesimističnih tonih. Še posebno ogroženi v tem pogledu so bili tisti, ki so v zadnji recesiji utrpeli hude (finančne) izgube ali dolgotrajno brezposelnost. Pri njih so spričo nenadne izgube kontrole ti spomii zelo oživeli. Pojavljali so se tudi tako imenovani flashbacki, podoživljanje identičnih doživljajskih shem, kot jih poznamo pri postravmatskih stresnih motnjah. Gre z aintenzivna doživetja preplavljenosti s strahom, tesnobo, nezmožnostjo vplivanja in ogroženosti.

V naslednjih tednih pa so ljudje doživljali vse več težav izpodročja medosebnih odnosov. Sobivanje na omejenem, pogosto majhnem prostoru, ob tem pa pomanjkanje običajnih možnosti sprostitve so prinesle svoj davek. Stare zamere, nerazrešeni konflikti, prikrita odvisniška vedenja. Vse to se je nenadoma razbohotilo. Izrazit je porast težav na področju partnerstva, tudi nasilja v družinah in kemičnih ter nekemičnih odvisnosti. To so zagotovo vsebine, ki bodo odmevale še dolgo po zaključku izolacije.

Na področju psihološkega zdravja se moramo zavedati, da je Korona kriza v bistvu predstavljala neke vrste katalizator. Pospešila je stvari ki so že prej obstajale Pri klinični populaciji gre lahko za poslabšanje simptomov – od tesnobe in strahu do depresije in obupa. Na področju medosebnih odnosov pa se bo še posebno pokazalo, katere vsebine smo prej pometali pod preprogo. Preživeli bodo tisti odnosi, ki imajo dovolj kapacitet – kot ključne so se pokazale komunikacijske sposobnosti in skupne vrednote med partnerjema. V delovnem okolju, pa tudi splošno v življenju, se je pokazalo kot ključna lastnost, ki prispeva k uspešnemu obvladovanju kriz, kot jih prinaša Korona, tako imenovana psihološka čvrstost oz. resilientnost, kot ji v stroki pravimo. Gre za osebnostno lastnost, ki je povezana z uspešnim obvladovanjem stresa in življenjskih sprememb. To je konstruktiven odziv na življenjske krize. Hrast, ki je sicer močno drevo, bo nevihta zlomila, breza s svojim upogljivim, resilientnim deblom pa bo uspešneje kljubovala sunkom vetra med nevihto in ima boljše možnosti, da jo preživi nepoškodovana. Dobra novica je, da je psihološka čvrstost lastnost, ki jo je mogoče razvijati. Tako je Korona v bistvu opozorila na naše primanjkljaje – in nas tudi vzpodbuja, da jih začnemo sanirati. V delovnem okolju smo skozi to krizo odkrili marsikatere nove načine sodelovanja, optimizacije procesov. Možnost dela na daljavo, telekonferenc,, telemedicine ipd. Morda smo odkrili tudi neslutene kapacitete nekaterih sodelavcev. Kriza vselej pomeni tudi novo priložnost – priložnost za to, da se drobci naše realnosti na novo zložijo na način, ki je boljši, bolj funkcionalen glede na nove razmere. Kljub vsem stiskam, ki jih Korona kriza zagotovo prinaša, je mogoče to situacijo videti v globalni perspektivi tudi kot pozitivno vzpodbudo za oblikovanje bolj funkcionalnih vzorcev. Korona nas je vse nekoliko ustavila in nam pokazala, katere stvari so zares pomembne. Kapital, če ni oplemeniten s človečnostjo, je brez vrednosti in je – mrtev. Zaživi šele takrat, ko ga oplemenitimo z našimi vrednotami. Za to pa je potrebno, da stopimo v stik sami s sabo, z našim bistvom in ozavestimo stvari, ki so nam v našem temelju pomembne.

Na začetku je Korona sicer res izzvala veliko tesnobe, anksioznost in depresivna simptomatika sta se povečali. Sčasoma so se pokazale težave na področju medosebnih odnosov. V delovnih kolektivih in v družinah so se aktualizirale stare zamere, pokazali so se problemi na področju komunikacije in nezadovoljive veščine reševanja konfliktov ter pomanjkljive kapacitete za sodelovanje in ustvarjanje bližine. Naposled pa Korona prinaša tudi ozaveščanje in razmislek o naših vrednotah ter vzpodbudo za razvijanje kapacitet in aktualiziranje naših potencialov.

Kaj pa rešitve? Kako v takšnih situacijah najučinkoviteje poskrbimo za ravnovesje in dobro počutje?

Za ravnovesje in dobro počutje bomo najučinkoviteje poskrbeli tako, da začnemo na začetku. Torej pri sebi. Tako kot ne moremo začeti hiše zidati pri strehi, je tudi pri skrbi zase pomembno, da začnemo pri naših temeljih. Naši najglobji temelji pa ležijo pri naših temeljnih, fizioloških potrebah. Kljub temu, da velik del življenja v naši informacijski družbi preživimo v virtualnih svetovih oz. v naših glavah, smo še vedno prvenstveno fizična bitja. Tako se tudi naš temeljni občutek varnosti zelo navezuje nna zadovoljevanje naših temeljnih potreb in na odnos, ki ga pri tem gradimo sami s sabo. Če bomo pristopili k skrbi zase na ljubeč, negujoč način, bomo s tem aktiviralli nevrofiziološki sistem, ki je odgovoren za skrb, pomiritev, sprostitev. Evolucijsko smo namreč opremljeni za oboje za boj in beg, pa tudi za skrb, nego in ljubezen. Ta evolucijska oprema se dejansko odslikava na nivoju našega živčnega sistema v različnih nevrofizioloških povezavah. Če bomo torej aktivirali sistem za negovanje in ga usmerili nase, si bomo naredili dvojno uslugo. Po eni strani se s tem obvarujemo aktivacije sistema, ki je povezan z zaznavanjem nevarnosti in s tem s pripravo organizma na obrambo, boj ali beg – torej z navalom kortizola, adrenalina in noradrenalina, stresnih hormonov, ki se sprožajo, kadar doživljamo ogroženost. Če pa k situaciji pristopimo iz vidika skrbi zase, na negujoč, nežen, uvideven in ljubeč način iz perspektive ljubezni do sebe, bomo aktivirali sistem za negovanje in s tem vzpodbudili proizvajanje oksitocina, dopamina in serotonina – torej tistih hormonov, ki so odgovorni za naše dobro počutje. V tem smislu lahko veliko storimo zase, če si iz ljubeče, negujoče perspektive omogočimo, da se sprostimo, se rekreiramo, poskrbimo za zdravo, kvalitetno hrano in za ustrezno spalno in mentalno higieno. To so stebri našega dobrega počutja, naše psihološke čvrstosti. Dvigujejo nam frustracijsko toleranco in nam omogočijo, da se bolj funkcionalno spoprimemo z življenjskimi izzivi.

Posebno pomembna je higiena spanja – torej to, da hodimo spat dovolj zgodaj, po možnosti pred polnočjo, nekje okoli 22:00 bi bilo za večino ljudi idealno. Poskrbimo, da spimo v hladnejšem, dobro prezračenem prostoru, kjer ni zvočne ali svetlobne onesnaženosti. Pravtako je pomembno, da nekaj časa (idealno 2uri) pred spanjem ne gledamo ekranov ali kakšnih drugih vznemirjujočih vsebin, npr. akcijskih filmov po televiziji. Umirjena glasba, kontemplativni rituali, morda pisanje dnevnika hvaležnosti ali meditativni pregled dneva so boljše alternative za čas pred spanjem.

Tudi skrb za zdravo prehrano je pomembna. Pri tem se velja izogibati predelanim sladkorjem in pripravljeni hrani, ki je polna aditivov, saj le te snovi povečujejo presnovna in s tem tudi razpoloženjska nihanja.
Zdrava mera rekreacije je zagotovo ključnega pomena. Gibanje, predvsem kardiovaskularna aktivnost na svežem zraku, nam bo pomagala razgraditi stres in bo pospešila produkcijo dopamina, serotonina, endorfinov in oksitocina v naših možganih. Prekrvavljeni možgani so mnogo bolj sposobni iskanja konstruktivnih, produktivnih rešitev. Raziskave kažejo, da za 70% ljudi redna kardiovaskularna aktivnost deluje podobno kot antidepresivi. Zaradi pozitivnih sprememb na nivoju nevrokemije lažje vidimo rešitve, situacije uzremo v bolj perspektivni luči, lažje se koncentriramo, naše ideje so kvalitetnejše, predvsem pa se bomo zaradi teh sprememb na nevrokemičnem nivoju počutili boljše.

Pomembno je tudi, da poskrbimo za sprostitev. V času Korone smo še bolj podvrženi dodatnim obremenitvam. Delo od doma, šolanje otrok, naporni bližnji stiki, ki so čustveno konotirani, pa jim ni mogoče tako zlahka uiti, eksistencialna negotovost in skrbi glede prihodnosti.. Vse to doprinaša k stresu. Zato je prav v tem času skrb za sprostitev še toliko bolj pomembna.

Sprostitvenih tehnik je veliko vrst, tako da danes res lahko vsak najde tisto, ki mu ustreza. Od klasičnih,, kot je npr. trebušno dihanje ali progresivna mišična relaksacija, razne vizualizacije ali avtogeni trening, do čisto osebnih, individualnih strategij, ko t je npr. poslušanje glasbe, pa do sodobnejših, ki pogosto integrirajo pristope iz področja čuječnosti.

Čuječnost (mindfulness) se je pokazala kot še posebno pomembna in dobrodošla, saj ta pristop poleg sprostitve prinaša še številne druge dobrobiti in v tem smislu zdaleč presega okvirje sprostitvenih tehnik. Sposobnost prisotnosti v sedanjem trenutku in opazovanja lastnega doživljanja je namreč ena od pomembnih komponent resilientnosti. Danes vemo, da je prav čuječnost lahko dobrodošlo orodje pri obvladovanju raznovrstnih težav na področju copinga s stresom, mentalnega zdravja in obvladovanja psihičnih stisk. Če se bomo torej naučili čuječnostne meditacije, si bomo s tem hkrati priskrbeli tudi orodje, ki ga bomo lahko uporabljali kot učinkovito sredstvo pri obvladovanju številnih življenjskih kriz. Čuječnost sicer omogoča tudi sprostitev in se jo neredko laično interpretira kot sprostitveno tehniko po principu »Bodi tukaj in sedaj.«, vendar je v bistvu mnogo mnogo več. Morda je čas Korone dobra vzpodbuda, da se naučimo principov čuječnosti in usvojimo eno ali dve vajici, s katerimi si lahko pomagamo zaživeti bolj v sedanjosti. Dobra stran čuječnosti je v tem, da obstaja veliko enostavnih vaj, s katerimi lahko te načine hitro in relativno enostavno osvojimo. Možnosti je res veliko. Od online tečajev do skupin, meditativnih delavnic ipd… Škoda pa je, da bi čuječnost zreducirali zgolj na sprostitveno tehniko. Omogoča nam mnogo več od krepljenja koncentracije do kvalitetnejših medosebnih odnosov, do učinkovitega obvladovanja treme, socialne anksioznosti, strahu pred neuspehom, nespečnosti, kronične bolečine… Skratka implikacij, kjer so se pristopi iz strani čuječnostipokazali kot učinkoviti, je res ogromno. Znanstvene študije tudi potrjujejo pozitivne spremembe na nivoju možganov, tako da danes dejansko obstaja vrsta kvalitetnih znanstvenih študij ki potrjujejo pozitivne učinke vaj iz področja čuječnosti. Ne gre torej za nek novodobni new-agerski ali hipijevski koncept, pač pa za znanstveno preverjen pristop. Spričo svoje enostavnosti se je zelo populariziral, s tem pa se je žal pogosto tudi izgubila marsikatera pozitivna možnost uporabe. Ustrezno usposobljen strokovnjak iz področja mentalnega zdravja vam bo znal predstaviti in pribljižati številne pozitivne implikacije tehnik čuječnosti in vas naučil, kako jih lahko učinkovito uporabljate na različnih področjih vašega življenja.

Če nadaljujemo z »zidanjem naše hiše«, kjer smo s skrbijo zase položili temelje, pridemo do sten, do potreb po varnosti in sprejetosti. Te so za nas ljudi posebno pomembne in se povezujejo tudi z medosebnimi odnosi. Ljudje smo vendarle socialna bitja. Če želimo trajnostno poskrbeti zase je pomembno, da osvajamo kapacitete in strategije za življenje v skupnosti. Kapaciteta za povezanost, za grajenje pozitivnih medosebnih odnosov, je tudi ena izmed komponent resilientnosti. V času karantene, ko smo več z bližnjimi, lahko ta čas uporabimo za grajenje pozitivne povezanosti. Skušajmo se več zanimati tudi za bližnje. Za njihove interese, hrepenenja, strahove. Posebno psihološko težo ima partnerski odnos. Raziskave, med drugim tudi moja raziskava o subjektivnem zadovoljstvu in sreči Slovencev nad 50 leti kažejo, da ima največjo težo pri tem, kako srečni bomo v zrelejših letih, prav kvaliteta partnerskega odnosa. Videti je, da je prav dober partnerski odnos naša največja oz. najpomembnejša investicija za srečno starost. V času Korone prihajajo še bolj do izraza razna nesoglasja, stare zamere, razprtije… Morda je to dober čas, da gresta s partnerjem v proces izboljševanja vajnega odnosa, morda s partnerskim svetovanjem ali vsaj skupnim branjem kakšne knjige za razvijanje medosebnih odnosov. Tega je zdaj na tržišču res veliko. Obstajajo tudi interaktivni online programi za izboljševanje partnerstva, ki ponujajo vzpodbude in orodja za razreševanje konfliktov ter povečevanje bližine. Usposobljen strokovnjak vama lahko pomaga optimizirati vloženi čas in hitreje razreševati konflikte ter oblikovati boljše vzorce za skupno življenje. To so pozitivne posledice, ki jih lahko ima čas Korone za vajin odnos še dolgo preko časa karantene. Komunikacijske veščine, treningi razreševanja konfliktov ali treningi javnega nastopanja, obvladovanja treme, razvijanje emocionalne pismenosti ali t. im. soft skills pa so pristopi, ki lahko v delovnem okolju povečajo vašo suverenost in vam omogočijo, da bost po vrnitvi v delovno okolje zafunkcionirali na višjem nivoju. Takšna izobraževanja, ki so zdaj dostopna tudi online, vam bodo dala nova orodja in vam pomagala vzpostavljati boljše medosebne odnose, predvsem pa vam bodo dala tudi novo suverenost, s katero se boste lažje vrnili v delovni proces. V življenju ne moremo izbirati, katere situacije se nam bodo zgodile. Spremembe na delovnem mestu, izguba trgov, morda celo izguba delovnega mesta. So situacije, ki nas lahko doletijo, ne da bi pri tem imeli kaj prida vpliva. Vsekakor pa lahko vplivamo na to, kakšen odnos bomo zavzeli do teh dogodkov. Se bomo postavili v vlogo žrtve in pasivno čakali ter objokovali našo usodo ali pa se bomo progresivno soočali in iskali rešitve, možnosti, da se nadgradimo, se izpopolnimo, naučimo novih veščin, ki nam bodo pomagale izboljšati naše možnosti. To pa je v naših rokah. Odločitev za izobraževanje, profesionalno nadgradnjo, nam bo pomagala stopiti iz vloge žrtve in bolj suvereno zakorakati v prihodnost.

Ko razmišljamo o skrbi zase, za naše subjektivno blagostanje, v času Korone pa ne smemo pozabiti tudi na streho naše hiše. Prav na vrhu naših potreb so tudi potrebe po samoaktualizaciji. Torej potrebe po tem, da razvijemo naše potenciale. Aktualiziramo tisto najboljše, kar je v nas. Iz teh momentov črpamo veliko sreče, zadovoljstva, občutkov izpolnjenosti in osmišljenosti. To so tisti trenutki, ki delajo življenje resnično vredno. Prav čas Korone je lahko priložnost, da pridemo v stik z našimi vrednotami, z našimi talenti. Skritimi hrepenenji, za katera morda v vsakdanjem metežu ni bilo časa ali priložnosti. Vzemimo ta čas karantene kot povabilo, da se posvetimo tem našim skritim hrepenenjem, željam, da razvijemo tiste potenciale in danosti, ki smo jih vedno puščali ob strani. S tem lahko zagledamo ta čas karantene kot priložnost, kot edinstveno možnost, da se podamo v delčke naše biti, ki si jih prej nismo pustili zaživeti.

Največ sreče in izpolnjenosti pa bomo doživeli ne takrat, kadar bomo s temi našimi darovi služili sebi ampak takrat, kadar bomo naše potenciale uporabili tudi za druge. Raziskave kažejo, da najglobji občutek smisla doživljamo, kadar naše kapacitete angažiramo za nekaj kar nas presega. Pa naj bo to družina, delovni kolektiv, lokalno društvo ali globalna ideja. Videti je, da je za nas kot ljudi pomembno, da se čutimo kot koristen del nečesa večjega. Naša individualistična, potrošniška družba nas sicer prepričuje, da bomo srečnejši, če bomo »poskrbeli zase«, v sodobni psihološki znanosti pa vse bolj prepoznavamo, da je to le del zgodbe. Zato so kratkoročni, ozko usmerjeni treningi veščin boj kratke sape. Dolgoročno nas bodo za spoprijemanje s stresom in s kriznimi situacijami usposobili tisti pristopi, ki nas bodo poleg skrbi zase, postavljanja in doseganja ciljev, vzpodbujali tudi k vključevanju naših vrednot in k skrbi za skupnost. Korona nam je nazorno pokazala, kako zelo soodvisni smo drug od drugega. Naša družbena ureditev se je začela podirati kot domine. To je zelo dragocen vpogled, ki nas lahko motivira, da se bolj zavedamo družbene odgovornosti. S tem, ko skrbimo za širšo družbo, tudi za bolj ranljive segmente, posredno vendarle skrbimo tudi za sami sebe. Velja, da se zrelost družbe odslikava v tem, kako zmore poskrbeti za svoje najbolj ranljive člene. Na podoben način lahko analogno razmišljamo tudi o nas samih. Zrelost posameznika se torej kaže v tem, kako zna oz. zmore v kriznih situacijah poskrbeti sam zase, sprejeti tudi svoje šibkejše, ranljivejše dele, jih nadgraditi ter jih vključiti in uporabiti za skupnost. Bodisi za družino, delovno organizacijo ali družbo, v kateri sobivamo.

Pomembno kapaciteto pri tem zagotovo predstavlja tudi sposobnost poiskati pomoč, najti vire za rast, ki nas nadgrajujejo. Živimo v priviligiranem času. Nobena generacija do sedaj ni imela na razpolago toliko znanj o delovanju človeških možganov in toliko možnosti, da ta znanja uporabi v svoj prid. V tem pogledu smo zares priviligirani. Danes imamo na razpolago ogromno načinov, s katerimi se lahko podpremo. Sem sodijo tudi znanja o razvijanju resilientnosti. Psihološka čvrstost je naš psihološki imunski sistem. Bolj kot karkoli nas je Korona opozorila na to, da zgolj z materialnimi dobrinami nismo vsemogočni ali neranljivi. Da bi lahko kvalitetno zaživeli, potrebujemo opremo, ki nam bo omogočila uspešno obvladovanje kriz. Takšnih in drugačnih. Kot sem skoraj vizionarsko govorila na mojih predavanjih okoli novega leta– »Pri krizi ni vprašanje če – vprašanje je kdaj…« Krize so sestavni del življenja. Korona nas j opozorila na to, da moramo našo obrambo graditi – tudi od znotraj. Z jačanjem psihološke čvrstosti.

Posledice, ki jih bo Korona kriza imela, so dolgoročne in večplastne. Zagotovo tudi na psihološkem področju in na področju medosebnih odnosov. S sodobnimi znanji in proaktivnostjo jih lahko obrnemo v rast. Tako, da bomo iz te krize izšli kot feniks iz pepela – svetlejši, bogatejši, z razprtimi krili in plamenteč, za življenje, ki se razprostira pred nami.