slika_mojca
slika_mojca2
slika_mojca3

Želijo, da delam zastonj

Pozdravljeni. Moje vprašanje bo kratko. Sem šibkega karakterja, kar me spravlja ob živce, saj se ne znam postaviti zase. Že precej časa se mi dogaja, da ljudje (znanci) ne cenijo mene in mojega dela. Spravljajo me v neprijetne situacije, ko me prosijo za storitve, ki jih ne poplačajo niti z besedo hvala. Pomolim prst pa mi odtrgajo roko. Čas je, da naredim temu konec, saj je vedno slabše, sama pa se tudi počutim, kot da nisem vredna počenega groša. Zanima me, kako doseči, da te ljudje cenijo, spoštujejo? Ker trenutno me ne, saj pričakujejo, da bom delo, za katerega bom porabila veliko ur, opravila brezplačno. Ko skušam oblikovati stavke zavrnitve, se zelo slabo počutim. Hvala za vaš odgovor. Lp, Mateja.

Mateja, pozdravljena!

Videti je, da veliko delate za druge, ti pa tega ne cenijo oz. jemljejo to celo kot samoumevno. Zato se počutite izkoriščano in jezno. To je sicer neprijetno, je pa dober, zdrav preživetveni odziv organizma! Mateja, na pravi poti ste!

»Prazna vreča ne stoji pokonci,« je star ljudski pregovor… In zdi se mi, da zelo dobro opisuje vašo trenutno situacijo. Če samo dajete in za to ne prejemate niti zahval, kaj šele kakšnih drugih potrditev, to pomeni, da zgolj »praznite« vašo vrečo. Da se torej izčrpavate. Normalna posledica je, da se v takšnih situacijah, ko imamo občutek, da nas ne cenijo, da ne dobivamo povračila za naše vložke, počutimo jezni, izkoriščani, nezadovoljni in izčrpani. Vse to predstavlja stres, ki lahko v skrajni fazi vodi v izgorelost.

Vaš trenutni odziv, Mateja, vaša potreba po tem, da nekaj spremenite, je zaščitna reakcija vašega organizma, ki se želi zavarovati pred izgorelostjo. Zato to vidim kot zelo pozitivno.

Če želimo zdravo funkcionirati v naših življenjih, biti uspešni in imeti neko zadovoljujočo življenjsko kvaliteto, je nujno, da se naučimo – postavljati meje. To, da ovrednotimo naše delo, je ena izmed takšnih mej. Postavljanje mej pa je tesno povezano s tem, kako cenimo sami sebe. S postavljanjem mej najprej pokažemo sami sebi, da se cenimo. Ko do sebe vzpostavimo odnos, kjer si konkretno izkazujemo spoštovanje, se samodejno spremeni tudi odnos drugih do nas.

Gre za globalen proces, kjer zajamemo več področij našega življenja. Mateja, lahko začnete z majhnimi vedenjskimi spremembami. In sicer tako, da postavite sebe, svoje potrebe kot prioriteto v vašem življenju. Glede na to, kar ste napisali, si predstavljam, da namreč pogosto postavljate druge in njihove želje pred vas same. Dober začetek bi bil na primer lahko, da začnete z neko obliko vam ljube fizične aktivnosti. Slednja dokazano spreminja nevro-kemično ravnovesje v naših možganih. Počutili se boste bolje, hkrati pa boste imeli občutek, da ste nekaj naredili zase. Podobno velja za ostala načela zdravega življenjskega sloga. S tem sami sebi nazorno pokažete, da se cenite. V tem smislu ne pozabite tudi na razvedrilo, čas za sprostitev. Namenite si prostor za razvijanje vaših talentov, zanimanj, veselja.. Zaslužite si in vredni ste si tega! S tem, kako delamo sami s sabo, si zelo neposredno sporočamo, koliko se cenimo.  To pa je temelj, da bomo lahko uspešno postavili meje drugim.

Zelo dobrodošlo bo v tem procesu tudi, Mateja, če se boste načrtno obdajali z ljudmi, ki vam skozi svoja dejanja in komunikacijo sporočajo, da ste vredni, da vas cenijo.. Ljudje smo družbena bitja – neke vrste socialne ‘spužvice’.. Potegnemo nase razpoloženje, ki je v okolju..  Zato je zelo pomembno, s kakšnimi ljudmi se obdajate, kakšna sporočila o sami sebi dobivate iz okolja. Kot otroci smo ponotranili sporočila, ki so nam jih o nas posredovali naši starši. Kot odrasle osebe nezavedno srkamo sporočila, ki nam jih o nas posreduje naše socialno okolje. Zato je za razvijanje naše samopodobe zelo pomembno, da se obdajamo z ljudmi, ki nam posredujejo občutek, da nas cenijo. Kot odrasle osebe lahko prevzamemo odgovornost, da si ustvarimo vzpodbudno socialno okolje.

Mateja, to je nekaj stvari, ki jih lahko naredite sami. Ko boste začeli postavljati meje, je dobro, da se lotite stvari postopoma. Vaša trenutna psihična konstelacija je plod večletnega razvoja, vaše osebne življenjske zgodbe. Velja pričakovati, da se bodo pojavili odpori, ko boste poizkušali te vzorce spreminjati. Ti odpori se značilno kažejo v občutkih krivde, lahko tudi sramu ali neustreznosti, neupravičenosti … Ti občutki so lahko zelo neprijetni. Zato je dobro, da se spreminjanja vzorcev oz. postavljanja mej lotite postopoma. Najprej pri tistih, kjer vam gre lažje.. in potem postopoma napredujete. Če se boste lotili prevelikih zalogajev, tvegate zelo močne občutke krivde oz. neustreznosti, kar vas lahko zavre pri osebnostni spremembi in dodatno prispeva k občutkom nekompetentnosti – oz. k temu, čemur pravite »šibek karakter«. Mimogrede »šibkega karakterja« ni – so le bolj ali manj funkcionalni vedenjski vzorci… Le te pa se da spreminjati. Danes imamo veliko razumevanja in znanja o tem, tako da poznamo načine, kako se lahko tukaj učinkovito podamo na pot spremembe.

Veliko lahko naredite sami. Morava pa razumeti, Mateja, da so se ti vzorci oblikovali skozi leta kot posledica odzivov vaše osebnosti na situacije v okolju. Zato so ti vzorci zakoreninjeni. Pravimo, da imajo neko svojo notranjo logiko – ki je pogosto drugačna od običajne, razumske logike. Zato se mi zdi verjetno, da boste naleteli na veliko težav, če se boste lotili spreminjanja teh vzorcev sami. Če se mi pokvari avto, se tudi odpravim k mehaniku.. Saj bi se sama verjetno lahko naučila popraviti motor… vendar bi mi to enostavno vzelo preveč časa in energije… Poleg tega pa se je potrebno zavedati, da smo ljudje – odnosna bitja. Naša osebnost se je oblikovala v odnosu (z našimi bližnjimi), se v odnosu poškodovala, zato se v odnosu lahko tudi zaceli. V tem smislu si predstavljam, da bi vam bila v vašem procesu psihoterapevtska pomoč lahko v veliko oporo.  V terapiji se najprej lotimo razumevanja nastanka teh vaših vzorcev. Zakaj drugim tako težko postavljate meje? Zakaj ste pretirano uslužni? Kaj se zgodi v vas, če rečete: »Ne.« ? v drugi fazi se potem učimo konkretnih komunikacijskih vzorcev. Kako res reči ne.. Sprva v bolj enostavnih situacijah, kasneje v bolj kompleksnih … Zaupanja vreden terapevt vam bo lahko odprl nove poglede in vas hkrati podpiral pri konstruktivnem premagovanju morebitnih občutkov krivde. Na vaši poti boste potrebovali informacije, vzpodbudo in oporo.

To, draga Mateja, je kompleksen proces, ki zahteva nekaj časa in energije. Je pa vredno, saj boste le tako lahko zaživeli kvalitetno, izpolnjujoče življenje z manj stresa, ki vam ga trenutno povzročajo občutki izkoriščanosti. Pomembno je, da skozi proces izgradite občutek cenjenja same sebe, potem pa se naučite načinov, kako lahko to skomunicirate – in sicer s tem, da rečete v prvi vrsti sami sebi – »Ja!« – tudi, če to vključuje »Ne.« za koga drugega.

Enostavnega recepta, čudežne paličice, kot tako pogosto pri psihičnih vzorcih, tudi tukaj ni. Upam pa, Mateja, da ste skozi moj odgovor lahko našli nekaj smernic in idej za pot naprej. Dobro razmišljate in res je pomembno, da stopite iz pozicije žrtve ter začnete živeti svoje potenciale. Pri tem vam iskreno želim veliko energije, vztrajnosti in poguma! Srečno!

Prispevek je bil objavljen na spletnem portalu njena.si.