slika_mojca
slika_mojca2
slika_mojca3

V navalu jeze norim in razbijam

Pozdravljeni. Po naravi sem kolerik. Precej vzkipljiv karakter. Ko pride do določene situacije, ki me razburi, ne izbiram besed, da bi izrazila to kar čutim. Da je to zelo velik problem, sem sicer vedela že dalj časa, zdaj pa me je partner postavil pred dejstvo. Če ne bom nekaj naredila v tej smeri, me bo zapustil. Pravi, da čeprav me ima rad, ne vidi smisla v tem, da vztraja v zvezi, kjer se počuti slabo. Pravi, da ga je strah, da hodi kot po jajcih, ker nikoli ne ve, kdaj bom ponorela. Ko znorim, nisem nasilna samo verbalno, v navalu jeze pograbim tudi kakšen predmet in ga vržem ob tla. Ko se pomirim, mi je žal, a je škoda že narejena. Najbrž jeza ne izvira le iz mojega karakterja. Morda gre tudi za vzorce, ki sem jih v odraslost prenesla od doma. Starša sta se nenehno kregala, veliko je bilo kričanja, nasilja. Sama otrok še nimam, partner pravi, da naj mi kaj takega ne pride niti na misel, če se ne mislim vzeti v roke. Iskreno vam povem, da sem pripravljena delati na sebi. Toda kako? Kaj naj naredim, ko bom izpostavljena situaciji, ki me razburi? Partner pravi, da ne morejo vedno drugi paziti, kaj in kako bodo rekli, da me ne bodo ujezili. Da je vse to preveč naporno in da naj že odrastem. Prav ima. Vem, da ima. Kako, torej naprej? V naprej hvala za vaš čas in odgovor. Tinkara

Tinkara, pozdravljena!

Predstavljam si, da vam mora biti zelo težko, ko prepoznavate, kako s svojim vedenjem rušite nekaj tako dragocenega, kot je partnerski odnos. Zavedate se problematičnosti vašega vedenja. Želite ga spremeniti, pa ne veste kako. Ob tem se čutite nemočni, kar vašo stisko še poglablja. Res ni lahko. Se da pa marsikaj narediti. Tukaj je ključnega pomena vaša pripravljenost na spremembo.

Pa pojdiva lepo po vrsti. Ljudje smo produkt genov, okolja (torej vzgoje) in samoaktivnosti. Geni določajo med drugim naš temperament. Del tega je povezan tudi z vzkipljivostjo. Prek okolja spoznavamo in usvajamo vedenjske vzorce – tudi to , kako obvladujemo frustracije. Pri teh stvareh običajno nismo imeli veliko vpliva. Nismo odgovorni za to, s kakšnim genskim paketom smo prišli na svet in v kakšno okolje smo se rodili. Je pa naša odgovornost, kaj s tem naredimo. In tukaj pride do izraza dejavnik samoaktivnosti.

Očitno ste dobili precej disfunkcionalne vzorce glede obvladovanja frustracij in konfliktov, ki se v povezavi z vašim temperamentom sedaj odslikavajo na način, ki ruši vaše odnose. To ni nič hudega. Pomeni pa, da se je potrebno učiti novih vzorcev. V psihoterapiji poznamo veliko pristopov in tehnik, ki nam lahko pomagajo pri tem. Žal pa gre za neke vrste trening, ki mora biti izpeljan strokovno, če naj bo učinkovit. Ne obstaja neka čarobna formula, s katero boste nenadoma zenovsko mirni … Je pa veliko načinov, s katerimi se lahko naučite obvladovati svoj temperament in kanalizirati to energijo na pozitiven način. Jeza namreč po drugi strani pomeni velikansko količino nakopičene energije. V terapiji se učimo, kako lahko to energijo uporabimo za rast v našem življenju.

Neugodna stran pri nekontroliranem izražanju jeze je v tem, da so takšni izbruhi zelo razbremenilni. Kar deluje samoojačujoče. Po domače povedano – če smo nagnjeni k temu, bomo zaradi ojačujočega učinka razbremenitve imeli v prihodnosti še večjo tendenco po agresivnem odreagiranju. Kar pa seveda negativno vpliva na naše odnose in našo poklicno uspešnost. To pa povečuje frustracije, s čimer se lahko sklene negativna špirala…

Tinkara, zelo dobro je, da prepoznavate negativne učinke vaših vedenjskih vzorcev in da iščete rešitve in pomoč. Ta vsekakor obstaja in vredno jo je poiskati. Pomembno je, da dobite izkušnjo, da lahko obvladujete vašo jezo – ne da jeza obvladuje vas. Terapevt vam bo lahko pomagal, da pridobite to izkušnjo in jo potem nadgrajujete v oblikovanje bolj funkcionalnih vzorcev.

V prvi vrsti bi vam v situaciji, kot jo opisujete, svetovala, da si poiščete podporo pri terapevtu, ki mu boste zaupali. Ta vam bo pomagal razumeti samo sebe in vas podprl, da boste svoje življenje lahko razvili z vsemi vašimi pozitivnimi potenciali. Vendar se ljudje pogosto težko odločimo za takšen korak. In predstavljam si, da si želite najprej poizkusiti nekaj narediti sami. Tukaj je nekaj idej. Prvi korak je pridobivanje občutka kontrole nad situacijo. Jeza pomeni zmanjšano kontrolo – ne pa izgube kontrole! Če sem še tako jezna, se lahko odločim, ali bom vrgla ponev ob tla ali partnerju v glavo. Prav tako se lahko odločim, da bom zgolj udarila z roko po mizi … Ali pa, se odločim, da zapustim prostor. To je tisto, kar običajno priporočamo kot prvi korak. Da se pri navalu jeze preprosto odstranim iz prostora. Potreben je jasen vedenjski načrt, ki presega obseg tega pisanja. V naslednjih korakih sledi osvajanje drugačnih vzorcev. Lahko opazujete, kako drugi ljudje izražajo jezo, kakšne drugačne vedenjske vzorce imajo in poizkušate odreagirati na drugačen način. Vendar so to stvari, ki jih težko izpeljemo sami. Veliko boste naredili že s tem, če se boste v navalu jeze uspeli umakniti iz prostora za nekaj časa. Pri bolj kompleksnem razreševanju pa boste potrebovali več podpore. Potrebno bi bilo tudi preveriti travmatiziranost,uporabo psihoaktivnih substanc in stopnjo stresne obremenjenosti, da bi lahko oblikovali učinkovit načrt spremembe …

Tinkara, izvrstno se mi zdi, da ste se odločili iskati možnosti za spremembo. Te vsekakor obstajajo. Psihoterapija danes ponuja vrsto preizkušenih načinov, ki vas lahko podprejo na vaši poti. In prepričana sem, da je vredno investirati v tovrstne spremembe. Škoda bi bilo preživeti življenje kot slon v trgovini s porcelanom… in nehote razbijati dragocenosti, ki jih življenje prinaša. Dejstvo, da iščete drugačne načine, je zelo pozitivno. Veliko lahko dobite na tej poti. Tinkara, škarje in platno so v vaših rokah! Imate moč za spremembo, tako da le pogumno naprej!

Prispevek je bil objavljen na spletnem portalu njena.si.